Panoramski pregled
2017

Ukrepanje EU na področju energetike in podnebnih sprememb

Ta brošura je na voljo v 23 jezikih in tudi v naslednjih formatih:
PDF
PDF General Report

Povzetek

I

Energija je imela ključno vlogo pri nastanku EU, ko je leta 1952, tj. pred 65 leti, šest ustanovnih držav članic ustanovilo Evropsko skupnost za premog in jeklo. Ukrepi, ki obravnavajo podnebne spremembe, so bili pripravljeni pozneje. Energetika in podnebne spremembe so zdaj tesno povezane, saj proizvodnja energije, zlasti s pretvarjanjem in zgorevanjem fosilnih goriv, in poraba energije, npr. v industriji, gospodinjstvih in prometu, ustvarita 79 % emisij toplogrednih plinov EU. Zato je za boj proti podnebnim spremembam bistveno uspešno ukrepanje na področju proizvodnje in rabe energije. Energetika in podnebne spremembe odpirajo mnoga vprašanja, ki se najbolje rešujejo s skupnim delovanjem držav. Zato so ta vprašanja med najpomembnejšimi za EU.

II

Cilj tega panoramskega pregleda je zagotoviti pregled dela, ki ga EU opravlja na tem področju, povzeti ključno revizijsko delo, ki so ga v EU do zdaj opravili Evropsko računsko sodišče in druge vrhovne revizijske institucije, ter opredeliti glavne izzive zaradi zagotavljanja informacij za zakonodajno razpravo in za prihodnje revizijsko delo.

III

EU določa okvir politike tako na področju energetike kot na področju podnebnih sprememb. Nekatera področja, kot je izbira mešanice virov energije, ostajajo v pristojnosti držav članic. EU in njene države članice so imele na mednarodni ravni vodilno vlogo pri mednarodnih podnebnih sporazumih, kot je Pariški sporazum iz leta 2015.

IV

Pomemben del ukrepanja EU na področju energije je vzpostavitev notranjega trga z energijo, ki omogoča prosti pretok plina in električne energije ter brezmejno trgovino z njima po vsej EU. Cilj notranjega trga z energijo je na stroškovno učinkovit način doseči cilje energetske politike EU, tj. cenovno dostopno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo po konkurenčnih cenah.

V

Komisija je novembra 2016 pripravila svoj sveženj predlogov za nadaljnje reforme trga z energijo z naslovom Čista energija za vse Evropejce. Te predloge zdaj obravnavata zakonodajalca EU, npr. Evropski parlament in Svet Evropske unije.

VI

Na področju podnebnih sprememb je večina ukrepov EU osredotočenih na blažitev podnebnih sprememb, in sicer z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, ukrepi v zvezi s prilagajanjem učinkom podnebnih sprememb pa ostajajo večinoma neregulirani.

VII

Ta velika osredotočenost na blažitev se kaže v ciljih EU na področju podnebja in energetike. EU si je določila cilje do leta 2020 in leta 2030, in sicer zmanjšati emisije toplogrednih plinov, povečati delež energije iz obnovljivih virov pri porabi energije in izboljšati energetsko učinkovitost. Do leta 2050 namerava zmanjšati svoje emisije toplogrednih plinov za 80 % do 95 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

VIII

Pristopi k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov se med sektorji razlikujejo. EU je s svojim sistemom za trgovanje z emisijami (ETS) določila meje za skupne emisije za nekatere sektorje oskrbe z energijo, energetsko intenzivne industrijske sektorje in polete v Evropskem gospodarskem prostoru ter ustvarila trg za kvote emisij, s čimer je določila ceno za ogljik. Pristop v drugih sektorjih je bil zmanjšati emisije z zavezujočimi cilji glede zmanjšanja emisij, ki jih je EU določila za vsako državo članico. Vsaka država članica je sama odgovorna za opredelitev in izvajanje nacionalnih politik in ukrepov za doseganje teh ciljev. Te pristope spremljajo ukrepi EU in nacionalni ukrepi za povečanje energije iz obnovljivih virov in energetske učinkovitosti.

IX

Tudi če bodo prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov uspešna in bo cilj Pariškega sporazuma, tj. omejiti višanje globalne temperature pod 2 °C v primerjavi s ravnjo v predindustrijskem obdobju, dosežen, se je treba prilagajati spreminjajočemu se podnebju. Podnebne spremembe že vplivajo na okolje, družbo in gospodarstvo, pri čemer je trenutno segrevanje doseglo le malo več kot 1 °C v primerjavi z ravnjo v predindustrijskem obdobju. Ko se bo temperatura zvišala za celi 2 °C, se bo podnebje v Evropi močno razlikovalo od današnjega. Podlaga za ukrepanje EU na področju prilagajanja je strategija EU za prilagajanje iz leta 2013, ki države članice spodbuja k ukrepanju, vendar jih k temu ne zavezuje.

X

Vrhovne revizijske institucije in Evropsko računsko sodišče so v preteklih letih revidirali veliko različnih tem s področja energetike in podnebnih sprememb. Največji je delež poročil o revizijah na področju energetike, drugim temam, kot je prilagajanje, pa se namenja manjša pozornost. Čeprav se je obseg revizij spreminjal, je mogoče navesti več splošnih ugotovitev. V okviru revizij je bilo ugotovljeno, da so razlike med načini izvajanja zakonodaje EU in upravljanja trgov z energijo v državah članicah zavirale napredek pri dokončanju notranjega trga z energijo Evropske unije. Ne glede na uspešno rast obnovljivih virov energije in znižanje njihove cene na svetovni ravni so bili v okviru revizij ugotovljeni pomanjkanje stroškovne učinkovitosti in ovire za naložbe. V okviru revizij energetske učinkovitosti so bile redno ugotovljene tudi težave v zvezi s stroškovno učinkovitostjo. Na področju jedrske energije so vrhovne revizijske institucije ugotovile precejšnje povečanje stroškov in zamude. Revizije so pokazale še, da prehod na nizkoogljične načine prevoza še ni zadovoljiv. Na področju prilagajanja so bile revizije osredotočene zlasti na poplave. V zvezi s tem so revizorji ugotovili probleme pri preprečevanju poplav, zaščiti pred njimi in odzivu nanje.

XI

V tem panoramskem pregledu je opredeljenih sedem področij z glavnimi izzivi:

  1. upravljanje na področju energetike in podnebnih sprememb,
  2. politika na podlagi dokazov,
  3. energetski prehod,
  4. uspešna uporaba raziskav in inovacij,
  5. načrtovanje in obravnavanje prilagajanja,
  6. financiranje,
  7. vključevanje državljanov EU.

Uvod

Temelji energetike in podnebnih sprememb

01

Ob koncu leta 2015 so ravni ogljikovega dioksida (CO2) v ozračju dosegle novo najvišjo vrednost, tj. 400 delov na milijon.1 Glede na vse večje nabore podatkov o globalni temperaturi površja je bilo leto 2016 najtoplejše evidentirano leto: svet je bil v povprečju za 1,1 °C toplejši kot v predindustrijskem obdobju. Leta 2016 se je ledena plošča na Arktiki zmanjšala in dosegla najmanjšo velikost od začetka izvajanja satelitskih posnetkov leta 1979. Francijo in Nemčijo so maja in junija zajele obsežne poplave, julij in avgust pa sta bila v Franciji najbolj sušna evidentirana meseca.

02

Podnebne spremembe in njihovi vzroki niso več predmet resnih znanstvenih sporov. Na tisoče znanstvenikov z vsega sveta že skoraj tri desetletja v okviru Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) prispeva znanstvena spoznanja o podnebnih spremembah ter njihovem vplivu na okolje in družbenogospodarskem vplivu. Po mnenju Medvladnega foruma o podnebnih spremembah je vpliv človeka na podnebni sistem jasen ter sovpada s čedalje večjimi koncentracijami toplogrednih plinov v ozračju in ugotovljenim segrevanjem.2 Povezava med tem povečanjem in zviševanjem temperature Zemlje je dobro znana (glej okvir 1).

Okvir 1

Zakaj se ozračje zaradi toplogrednih plinov segreva

Ko sončna svetloba doseže zemeljsko ozračje, se je del odbije od oblakov in delcev v zraku nazaj v vesolje. Večina svetlobe preide skozi ozračje in doseže zemeljsko površje. Nekaj te svetlobe se odbije, zlasti od svetlih površin, kot je sneg, drugi del pa Zemlja absorbira prek temnih površin, kot so vegetacija ali ceste. Tudi Zemlja po naravni poti oddaja energijo v obliki infrardečega sevanja. Ko energija, ki se odbije od zemeljskega površja ali ki jo odda Zemlja, prečka ozračje, ozračje nekaj te energije absorbira.

Večja ko je koncentracija toplogrednih plinov v ozračju, večji delež energije lahko ozračje absorbira. Ta energija nato segreva ozračje kot v topli gredi. Dolgoročno se zaradi toplejšega ozračja spremeni podnebje na Zemlji.

Med emitiranimi toplogrednimi plini je največ ogljikovega dioksida (CO2), ki prispeva približno 80 % k celotnim emisijam toplogrednih plinov EU, sledijo pa mu metan (CH4) z 11-odstotnim deležem, dušikov oksid (N2O) s 6-odstotnim deležem in fluorirani plini s 3-odstotnim deležem.

Vir: Evropsko računsko sodišče

03

Energija je imela ključno vlogo pri nastanku EU, ko je leta 1952 šest ustanovnih držav članic v okviru Evropske skupnosti za premog in jeklo ustanovilo skupni trg za premog in jeklo ter leta 1957 Evropsko skupnost za atomsko energijo (Euratom). EU si od devetdesetih let 20. stoletja prizadeva za ustanovitev notranjega trga z energijo, ki bi omogočal prosti pretok energije po vsej EU.

04

Energetika in podnebne spremembe so tesno povezane, saj proizvodnja energije, zlasti s pretvarjanjem in zgorevanjem fosilnih goriv, in poraba energije v industriji, gospodinjstvih in prometu ustvarita 79 % emisij toplogrednih plinov EU. Zato je za boj proti podnebnim spremembam bistveno, da se spremenita proizvodnja in raba energije. Izpolnitev potreb po energiji ob sočasnem zmanjševanju emisij toplogrednih plinov je glavni izziv za EU in njene države članice.

05

Oblikovanje „trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost,“ je torej ključna prednostna naloga Evropske komisije. Strategija za energetsko unijo s petimi razsežnostmi zagotavlja okvir za izpolnitev te prednostne naloge (glej okvir 2). Komisija je v okviru izvajanja te strategije leta 2016 predlagala več pomembnih osnutkov zakonodajnih in nezakonodajnih pobud na področju energetike in podnebnih sprememb, zlasti sveženj Čista energija za vse Evropejce3. Svet in Parlament bosta o njih razpravljala v letih 2017 in 2018. S finančnega vidika se je EU zavezala, da bo za podnebne ukrepe porabila vsaj 20 % svojega proračuna za obdobje 2014–2020, tj. približno 212 milijard EUR.

Okvir 2

Pet tesno povezanih razsežnosti okvirne strategije za trdno energetsko unijo, ki se medsebojno krepijo

Vir: Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015) 80 final z dne 25. februarja 2015)

Razsežnost energetske zanesljivosti, solidarnosti in zaupanja je osredotočena na diverzifikacijo virov, dobaviteljev in poti energije, sodelovanje med državami članicami ter povečano preglednost pogodb o oskrbi s plinom.

Cilj razsežnosti povsem integriranega notranjega energetskega trga je omogočiti prosti pretok energije po vsej EU z ustrezno infrastrukturo in brez tehničnih ali regulativnih ovir.

V razsežnosti energetske učinkovitosti se energetska učinkovitost šteje za vir energije sam po sebi, državam članicam pa se priporoča, naj prednost namenijo politikam energetske učinkovitosti za zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije ter zmanjšanje emisij in stroškov energije.

V okviru razsežnosti razogljičenja gospodarstva je navedeno, da je sestavni del energetske unije velikopotezna podnebna politika, pri čemer je njen cilj, da EU postane vodilna v svetu na področju energije iz obnovljivih virov.

Razsežnost raziskav, inovacij in konkurenčnosti podpira preboje v tehnologiji z nizkimi emisijami ogljika in tehnologiji čiste energije.

06

Ukrepanje EU na področju energetike in podnebnih sprememb zajema dva dopolnilna odziva politike na podnebne spremembe: blažitev in prilagajanje. Blažitev podnebnih sprememb si prizadeva odpravljati vzroke podnebnih sprememb z zmanjševanjem ali omejevanjem emisij toplogrednih plinov in krepitvijo naravnih ponorov toplogrednih plinov. Cilj prilagajanja je predvideti učinke podnebnih sprememb in sprejeti ustrezne ukrepe za preprečevanje ali zmanjšanje morebitne škode.

Cilj in pristop tega panoramskega pregleda

07

Cilji tega panoramskega pregleda ukrepanja EU na področju energetike in podnebnih sprememb so:

  • zagotoviti pregled dela EU na tem področju;
  • povzeti ključno revizijsko delo, ki ga je Evropsko računsko sodišče skupaj z drugimi vrhovnimi revizijskimi institucijami v EU opravilo do zdaj, ter
  • opredeliti glavna vprašanja in izzive ter tako zagotoviti informacije za zakonodajno razpravo in prihodnje revizijsko delo.
08

Poročilo ima naslednjo strukturo:

  • v delu I so opisane glavne politike EU na področju energetike in podnebnih sprememb, emisije toplogrednih plinov iz različnih sektorjev, s tem povezana sektorska zakonodaja EU, način izvajanja te zakonodaje in vrste financiranja, ki je bilo zagotovljeno, da je prispevalo k doseganju ciljev EU na področju energetike in podnebja;
  • del II vsebuje analizo tega, kar so Evropsko računsko sodišče in vrhovne revizijske institucije držav članic revidirale na področju energetike in podnebnih sprememb, ter pregled njihovih ključnih ugotovitev. Na spletišču Evropskega računskega sodišča je na voljo povzetek vseh revizijskih poročil Evropskega računskega sodišča skupaj s seznamom vseh proučenih poročil vrhovnih revizijskih institucij;
  • v delu III so poudarjeni glavni izzivi za prihodnost, ki naj bi služili kot informacije za zakonodajno razpravo in prispevali k opredeljevanju potencialnih priložnosti in izzivov za javno revizijo.
09

Panoramski pregled ni revizija, je pregled, ki v glavnem temelji na javno dostopnih informacijah.4 Ne temelji na novem revizijskem delu in ne prinaša novih revizijskih ugotovitev ali priporočil. Odgovori Komisije na ugotovitve in priporočila iz posameznih omenjenih poročil Evropskega računskega sodišča so bili objavljeni v teh poročilih, ki so na voljo na našem spletišču. Več podrobnosti o pristopu in virih Evropskega računskega sodišča je navedenih v Prilogi.

Del I: Energetika in podnebne spremembe – kaj počne EU

10

V delu I je opisano, kaj na področju energetike in podnebnih sprememb počne EU. Vsebuje informacije o:

  • pregledu pristojnosti EU na tem področju in dela, ki je bilo na ravni EU opravljeno za blažitev podnebnih sprememb. V tem razdelku so predstavljeni glavni cilji EU na področju energetike in podnebja ter na kratko opisani temeljni okvir politike in njegova glavna stebra za doseganje ciljev glede zmanjšanja emisij: sistem EU za trgovanje z emisijami in porazdelitev prizadevanj;
  • ukrepih blažitve v posameznih sektorjih, ki povzročajo emisije: oskrba z energijo, industrija, stavbe, promet, kmetijstvo in gozdarstvo ter odpadki. Oskrba z energijo in raba energije ustvarjata 79 % emisij toplogrednih plinov, zato jima je dan največji poudarek;
  • prilagajanju podnebnim spremembam ob poudarjanju pričakovanih sprememb ter vplivov na družbo in okolje;
  • drugih politikah, ki podpirajo izvajanje ukrepov EU na področju energetike in podnebnih sprememb, tj. raziskavah in inovacijah, javnem in zasebnem financiranju za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter ukrepih za izboljšanje snovanja in izvajanja politik.

Pristojnost EU na področju energetike in podnebnih sprememb

11

Energetika in podnebne spremembe sta področji, na katerih imajo EU in države članice deljeno pristojnost.5 To pomeni, da lahko EU in države članice izdajajo zakonodajne akte in sprejemajo pravno zavezujoče akte. Države članice lahko svojo pristojnost izvajajo, če EU ni oblikovala in izdala svojih politik in strategij na področju energetike in podnebnih sprememb.6

12

Cilji energetske politike EU so določeni v Pogodbi o delovanju Evropske unije7, v kateri je navedeno, da so v duhu solidarnosti med državami članicami cilji energetske politike:

  • zagotoviti delovanje trga z energijo;
  • zagotoviti zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji;
  • spodbujati energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo ter razvijanje novih in obnovljivih virov energije in
  • spodbujati medsebojno povezovanje energetskih omrežij.
13

Pogodba določa še, da ukrepi, izvedeni v okviru energetske politike EU, ne smejo vplivati na pravico držav članic, da določijo pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov, na izbiro med različnimi viri energije in na splošno strukturo njihove oskrbe z energijo. Vendar so pri tem mogoča odstopanja. V okviru okoljske politike EU se lahko zlasti določijo ukrepi, ki pomembno vplivajo na izbiro držav članic med različnimi viri energije in na splošno strukturo njihove oskrbe z energijo.8

14

Pristojnost EU na področju podnebnih sprememb izhaja iz njene pristojnosti na področju okoljske politike. Cilji okoljske politike EU, določeni v Pogodbi, vključujejo9:

  • ohranjanje, varstvo in izboljšanje kakovosti okolja;
  • varovanje človekovega zdravja;
  • skrbno in preudarno rabo naravnih virov ter
  • spodbujanje ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov, zlasti podnebnih sprememb.
15

V Pogodbi je navedeno še, da bi morala okoljska politika EU temeljiti na previdnostnem načelu, načelu preprečevanja, načelu, da je treba okoljsko škodo odpravljati pri viru, in načelu odgovornosti povzročitelja.10 Splošno načelo je, da je treba zahteve varstva okolja vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja.11

16

Tako na področju energetike kot na področju podnebnih sprememb je EU, odvisno od posamezne zadeve, pristojna za ukrepanje na mednarodni ravni. EU se na primer lahko pogaja ali sklene mednarodne sporazume s tretjimi osebami sama ali skupaj z državami članicami.12

Mednarodni podnebni sporazumi

17

Države ali regije se proti podnebnim spremembam ne morejo boriti same. EU se tega zaveda.13 Ker EU in njene države članice proizvedejo le približno 12 % svetovnih emisij toplogrednih plinov,14 so imele ključno vlogo pri pogajanjih o mednarodnih podnebnih sporazumih v sklopu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja,15 na podlagi katere sta bila sprejeta Kjotski protokol in Pariški sporazum.

18

Kjotski protokol je bil sprejet leta 1997 in začel veljati leta 2005. V protokolu je bil za 37 držav in Evropsko unijo določen cilj, da je treba v obdobju 2008–2012 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 5 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Evropska unija se je zavezala, da bo emisije namesto za 5 % zmanjšala za 8 %.16 V skladu s Kjotskim protokolom, kot je bil spremenjen v Dohi, so se EU in njene države članice zavezale, da bodo do leta 2020 zmanjšale emisije toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

19

Vlade so se na podlagi Pariškega sporazuma strinjale, da bodo zvišanje povprečne globalne temperature v tem stoletju zadržale občutno pod 2 °C nad predindustrijskimi ravnmi, cilj pa je bil, da bi ga omejile na 1,5 °C. Podpisnice Pariškega sporazuma, vključno z EU in posameznimi državami članicami, so predložile podrobnosti o tem, kako bodo prispevale k temu cilju.17 Glede na Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja ti prispevki ne bodo zadostovali, da bi se zvišanje temperature omejilo na manj kot 2°C.18 Podpisnice so se zato strinjale, da se bodo vsakih pet let znova sestale in druga drugi poročale o napredku, ki so ga dosegle, ter na podlagi zahtev znanosti določile višje cilje. Podpisnice so prepoznale škodljive vplive podnebnih sprememb in v Pariški sporazum vključile tudi določbe v zvezi s prilagajanjem podnebnim spremembam.

Okvir 3

Pariški sporazum – svetovna zaveza

Pariški sporazum pomeni svetovno zavezo k blažitvi podnebnih sprememb: leta 2015 ga je podpisalo 195 držav, tj. vse članice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja razen Nikaragve in Sirije. Teh 195 držav ustvari 99,57 % svetovnih emisij.

Združene države Amerike ustvarijo 18 % svetovnih emisij in so tako za Kitajsko (z 20 %) drugi največji povzročitelj emisij. Junija 2017 je predsednik ZDA naznanil, da država odstopa od sporazuma. Ostalih 147 držav, ki so do junija 2017 ratificirale sporazum, je vir 66 % svetovnih emisij, kar je več kot 55-odstotnega praga, potrebnega za veljavnost sporazuma.

20

Že pred pariško konferenco so se razvite države zavezale, da bodo do leta 2020 vsako leto zagotovile 100 milijard USD za podporo prizadevanjem držav v razvoju za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Razvite države so v Pariškem sporazumu to potrdile in se zavezale, da bodo po letu 2025 povečale stopnjo podpore.19

Okvir energetske in podnebne politike EU

Cilji EU na področju energetike in podnebja

21

Da bi EU izpolnila svoje obveznosti iz Kjotskega protokola in Pariškega sporazuma, si je določila različne cilje za blažitev podnebnih sprememb. Ti cilji vključujejo neposredno, količinsko opredeljeno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov ter posebne cilje za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in večjo energetsko učinkovitost (glej okvir 4).

Okvir 4

Cilji EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in povečanja energetske učinkovitosti

  • Do leta 2020:20
  • 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (v primerjavi z ravnmi iz leta 1990),
  • 20-odsotni delež energije iz obnovljivih virov pri končni porabi energije,
  • okvirni cilj izboljšanja energetske učinkovitosti za 20 % v primerjavi z napovedmi za porabo energije v prihodnosti.
  • Do leta 2030:21
  • vsaj 40-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (v primerjavi z ravnmi iz leta 1990),
  • vsaj 27-odstotni delež energije iz obnovljivih virov pri končni porabi energije, zavezujoč na ravni EU,
  • okvirni cilj izboljšanja energetske učinkovitosti za vsaj 27 % v primerjavi z napovedmi za porabo energije v prihodnosti, ki ga je treba leta 2020 revidirati ob upoštevanju 30-odstotne ravni EU.22
  • Do leta 2050:23 EU namerava zmanjšati svoje emisije toplogrednih plinov za 80 % do 95 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.
22

EU je do leta 2014 že uspešno zmanjšala emisije toplogrednih plinov za več kot 20 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.24 Toda leta 2015 so se njene emisije povečale za 0,7 % v primerjavi z letom 2014.

23

Sedanji trendi, napovedi in cilji v zvezi z zmanjševanjem emisij, ki je potrebno za izpolnitev teh ciljev, so prikazani na sliki 1. Ta kaže, da cilji zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 in leta 2050 ne bodo doseženi brez precejšnjih dodatnih prizadevanj. Za doseganje cilja za leto 2030 bi bilo treba v naslednjem desetletju za polovico povečati prizadevanja za letno zmanjšanje emisij. Najpomembnejša sprememba pa bo potrebna po letu 2030, ko bo morala stopnja zmanjševanja emisij za trikrat do štirikrat preseči pretekle ravni, da bi bil dosežen cilj za leto 2050.

Slika 1

Trendi, napovedi in cilji EU v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov

Vir: Evropska agencija za okolje, Trends and projections in Europe 2016 – Tracking progress towards Europe’s climate and energy targets

24

Da bi EU dosegla te cilje, je določila podcilje za zmanjšanje emisij v sektorjih, ki so zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami. V sektorjih, ki niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami, si EU deli prizadevanja z državami članicami, in sicer z določanjem zavezujočih nacionalnih ciljev za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, kar se imenuje „porazdelitev prizadevanj“. Ti politiki – sistem EU za trgovanje z emisijami in porazdelitev prizadevanj – sta opisani v naslednjih razdelkih.

25

Za spremljanje napredka, doseženega pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov EU, Evropska komisija in države članice vsako leto Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja poročajo o svojih antropogenih emisijah25 toplogrednih plinov. EU je vzpostavila tudi sistem internega poročanja o emisijah.26 Sistem temelji na evidenci toplogrednih plinov EU, tj. zbirki evidenc držav članic, ki jo je pripravila Komisija. Evropska agencija za okolje izvaja letne preglede kakovosti evidenc držav članic v sodelovanju z Eurostatom in Skupnim raziskovalnim središčem Komisije. Mednarodni strokovnjaki iz tretjih držav bi morali na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja vsaj enkrat na pet let pregledati evidence toplogrednih plinov EU.

26

Leta 2015 so države članice EU (glej sliko 2) proizvedle približno 4,6 gigatone ekvivalenta CO2 (CO2e)27.

Slika 2

Emisije v letu 2015 po državah članicah

(Odstotek vseh emisij toplogrednih plinov EU brez sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, vendar z mednarodnim letalstvom in mednarodno plovbo. Skupaj = 4,6 gigatone CO2e.)

Vir: EEA greenhouse gas – data viewer, EEA, 2017

Sistem EU za trgovanje z emisijami

Cilji in glavne značilnosti
27

EU je leta 2005 uvedla sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.28 Sistem EU za trgovanje z emisijami je bil prvi sistem za več držav29 in več sektorjev na svetu za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov. Omejuje emisije iz elektrarn, velikih energetsko intenzivnih industrijskih obratov in od leta 2012 tudi emisije zaradi poletov v Evropskem gospodarskem prostoru. Ti sektorji ustvarjajo približno 45 % emisij toplogrednih plinov EU.

28

Sistem EU za trgovanje z emisijami je poznan kot sistem „zgornje meje in trgovanja“.30 Omejuje skupne letne emisije toplogrednih plinov, in sicer določa zgornjo mejo za emisije v posameznem koledarskem letu. Pravice, ki pomenijo pravico do emisije ene tone ekvivalenta CO2, za naprave, ki povzročajo emisije, vlade ponudijo na dražbi ali se razdelijo brezplačno. S pravicami je mogoče prosto trgovati. Upravljavci morajo vsako leto predati količino pravic, ki ustreza njihovim javljenim emisijam toplogrednih plinov.31

29

Prva faza (2005–2007) sistema EU za trgovanje z emisijami je bila pilotna. V drugi fazi (2008–2012) je bila večina pravic razdeljena brezplačno. V tretji, sedanji fazi (2013–2020) se zgornja meja, določena na ravni EU, vsako leto zniža s tako imenovanim „linearnim faktorjem zmanjšanja“, ki znaša 1,74 %. Cilj je zmanjšati emisije toplogrednih plinov iz sektorjev, zajetih v sistemu EU za trgovanje z emisijami, do leta 2020 za 21 % pod ravnmi iz leta 2005.32 Sistem EU za trgovanje z emisijami torej spodbuja predvidljivo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

30

V skladu z načelom „onesnaževalec plača“ bi morale biti vse pravice v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami ponujene na dražbi. Ker pa vse države na svetu ne določajo enakih cen za emisije toplogrednih plinov kot EU, lahko sistem EU za trgovanje z emisijami v teoriji negativno vpliva na mednarodno konkurenčnost industrije EU. Zato bi se lahko nekatere družbe odločile za selitev v države z manj omejitvami glede emisij toplogrednih plinov in bi torej toplogredne pline izpuščale drugje. Ta pojav se imenuje „selitev virov CO2“. Sektorji, ki lahko dokažejo,33 da so izpostavljeni tveganju selitve virov CO2, kot je jeklarska industrija, prejmejo nekaj brezplačnih pravic.34 V energetskem sektorju, ki se fizično ne more preseliti, so skoraj vse pravice ponujene na dražbi.35

Cena pravic v sistemu EU za trgovanje z emisijami
31

Ključni element sistema EU za trgovanje z emisijami je cena ogljika. Z določitvijo absolutne zgornje meje za emisije se ustvari pomanjkanje ponudbe. Posledica omejene ponudbe in prožnega povpraševanja bi moral biti cenovni signal za pravice ogljika. V dobro delujočem sistemu bi akterji na trgu vlagali v zmanjševanje emisij na stroškovno najučinkovitejši način36. Teoretično bodo akterji z nižjimi stroški za zmanjšanje emisij to storili in presežek svojih pravic prodali tistim, ki imajo višje stroške. Z nižanjem zgornje meje bi se pomanjkanje v sistemu sčasoma povečalo, cene ogljika bi se zvišale, dražje možnosti vlaganja v zmanjšanje emisij pa bi bile bolj uresničljive.

32

Družbe bodo vlagale v tehnologije z nizkimi emisijami ogljika, dokler bodo takšne naložbe cenejše od kupovanja pravic na trgu. Zato mora biti cena pravic v sistemu EU za trgovanje z emisijami dovolj visoka, da bo upravičevala odločitve o naložbah v tehnologijo z nizkimi emisijami ogljika.36 Prehoda na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika torej ne podpira le zmanjšanje emisij, ampak tudi tržna cena pravic v sistemu EU za trgovanje z emisijami. Modeli, ki jih je Komisija uporabila leta 2011, so pokazali ceno, ki se bo leta 2020 približevala 40 EUR na tono CO2e, leta 2030 100 EUR in do leta 2050 250 EUR.37 Vendar se je cena pravice s 30 EUR na začetku 2. faze znižala na približno 5 EUR na začetku leta 2017 (glej sliko 3). To je veliko pod cenovnim razponom od 36 EUR do 72 EUR, ki bi ga bilo treba v skladu z navodili komisije na visoki ravni za cene ogljika doseči do leta 2020, da bi dosegli cilje glede temperature iz Pariškega sporazuma.38 Cena se je znižala, ker je bila ponudba pravic večja od povpraševanja. Konec leta 2015 je bilo še vedno ponujenih 1,8 milijarde pravic preveč, kar je enako enoletnim emisijam EU v sektorjih, vključenih v sistem EU za trgovanje z emisijami39. Razloga za to presežno ponudbo sta bila gospodarska recesija po krizi leta 2008 in politika rasti energetske učinkovitosti oziroma politika na področju proizvodnje energije iz obnovljivih virov (glej odstavek 168).

Slika 3

Pretekle cene pravic v sistemu EU za trgovanje z emisijami (v EUR/tono CO2e)

Vir: mesečno povprečje sedmih terminskih pogodb v zvezi s pravicami do emisij (analiza Evropskega računskega sodišča na podlagi podatkov Quandl)

33

Da bi Komisija vzpostavila večje ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem, je dražbo 900 milijonov pravic preložila z obdobja 2014–2016 na obdobje 2019–2020 (višja obremenitev proti koncu roka) ter uvedla trajno rezervo za stabilnost trga, ki bo postala operativna leta 2019, s čimer bo shranila del presežnih pravic zunaj trga ogljika.

34

Kljub tem ukrepom in zakonodajnemu predlogu40 Komisije za četrto fazo sistema EU za trgovanje z emisijami (2021–2030) bo presežek pravic trajal približno vsaj do leta 2030.41

Odločba o porazdelitvi prizadevanj in predlog uredbe

35

Zmanjševanje emisij v sektorjih, ki niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami, je urejeno v odločbi o porazdelitvi prizadevanj iz leta 2009. Ti sektorji vključujejo promet (razen letalstva in mednarodnega pomorskega prometa), kmetijstvo in gozdarstvo, stavbe in odpadke ter industrijske sektorje, ki niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami. Emisije iz teh sektorjev dosegajo približno 55 % vseh emisij EU.

36

Nacionalni cilji glede emisij do leta 2020 so bili določeni na podlagi bruto domačega proizvoda na prebivalca. Najbogatejše države članice morajo svoje emisije do leta 2020 zmanjšati za 20 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2005. Manj bogate države članice lahko do leta 2020 svoje emisije povečajo.42 Pričakuje se namreč, da bodo zaradi zmanjševanja zaostanka v gospodarski rasti ustvarile več emisij. Vendar je Komisija opozorila, da nekateri cilji predstavljajo omejitev njihovih emisij v primerjavi z običajnimi predvidenimi stopnjami rasti. Za zmanjšanje emisij si morajo torej prizadevati vse države članice.43 Države članice so odgovorne za opredelitev in izvajanje nacionalnih politik in ukrepov za omejevanje emisij iz sektorjev, ki jih zajema odločba o porazdelitvi tveganj.44

37

Pričakuje se, da bodo ti nacionalni cilji do leta 2020 prispevali polovico k 20-odstotnemu cilju EU glede zmanjšanja emisij, drugo polovico pa bodo prispevali sektorji iz sistema EU za trgovanje z emisijami. Po mnenju Komisije, ki spremlja skladnost, je EU na dobri poti, da uresniči zmanjševanje emisij iz teh sektorjev v skladu z odločbo o porazdelitvi tveganj.45

38

Od leta 2016 v Evropskem parlamentu in Svetu poteka razprava o zamenjavi odločbe o porazdelitvi prizadevanj. Predlog Komisije vključuje zavezujoča letna zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za države članice, da bi se emisije iz sektorjev, ki niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami, do leta 2030 zmanjšale za 30 % v primerjavi z letom 2005.

Viri emisij toplogrednih plinov: pomen energetskega sektorja

39

Proizvodnja energije, zlasti s pretvarjanjem in zgorevanjem fosilnih goriv, in poraba energije v vseh gospodarskih sektorjih ustvarita 79 % emisij toplogrednih plinov EU (glej sliko 4). Druge emisije toplogrednih plinov izhajajo iz industrijskih procesov, ki niso poraba energije (grej odstavke 80 do 84), kmetijskih praks (glej odstavke 103 do 110) ali ravnanja z odpadki (glej odstavke 111 do 113). Ti deleži se od leta 1990 v glavnem niso spreminjali.

40

Teh 79 %, ki jih ustvarja energetika, vključuje proizvodnjo električne energije ter zgorevanje goriv v industriji, stavbah, prometu in kmetijstvu. Spremembe načina proizvodnje električne energije in toplote ter uporabe energije v gospodarstvu so torej ključne za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.46

Slika 4

Emisije toplogrednih plinov EU v letu 2015 po virih

*Vključno s porabo energije v mednarodnem pomorskem prometu in letalstvu.

**Brez sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

Vir: EEA greenhouse gas – data viewer, EEA, 2017

41

Ker so emisije toplogrednih plinov zlasti posledica proizvodnje in porabe energije, lahko na njihovo zmanjšanje močno vpliva energetska učinkovitost. Poleg tega se zmanjša potreba po naložbah v energijo in uvozu energije, zaradi česar potrošniki prihranijo denar. Energetska učinkovitost je bila opisana kot najhitrejši in najcenejši način obravnavanja energetske varnosti ter okoljskih in gospodarskih izzivov.47 Zato je bil z zakonodajo na ravni EU določen sveženj ukrepov v več sektorjih, ki proizvajajo emisije toplogrednih plinov, in cilji povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020 in leta 2030.48

42

EU si je določila nezavezujoči cilj povečanja energetske učinkovitosti za 20 % do leta 2020 v primerjavi z napovedmi prihodnje porabe primarne energije (glej odstavek 21).49 Države članice so si določile okvirne nacionalne cilje povečanja energetske učinkovitosti, ki bi morali teoretično nadgraditi cilj 20-odstotnega povečanja, določen za EU. Vendar bi po mnenju Evropske agencije za okolje prinesli 17,7-odstotni prihranek porabe primarne energije do leta 2020, kar je manj od 20-odstotnega cilja EU.50

43

Cilj povečanja energetske učinkovitosti EU do leta 2030 je energetsko učinkovitost izboljšati za vsaj 27 % na ravni EU v primerjavi z napovedmi prihodnje porabe energije, pri čemer je treba pri reviziji leta 2020 upoštevati cilj povečanja za 30 %. Komisija je leta 2016 predlagala, naj se cilj poveča na 30 % in postane zavezujoč na ravni EU.51

44

Vsi gospodarski sektorji, kot so industrija, promet in kmetijstvo, uporabljajo energijo. Drug pogled na emisije toplogrednih plinov pa je analiza emisij po sektorjih (glej sliko 5), in ne po viru (glej sliko 4). Glede na navedeno iz sektorja oskrbe z energijo, zlasti proizvodnje električne energije in toplote52, izhaja 29 % vseh emisij, zato je največji posamezni proizvajalec emisij toplogrednih plinov. Sledijo mu prometni sektor (26 % emisij), industrijski sektor (19 %) in stavbe (12 %).

Slika 5

Emisije toplogrednih plinov EU v letu 2015 po sektorjih

*Vključno z mednarodnim pomorskim prometom in letalstvom.

**Brez sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

Vir: EEA greenhouse gas – data viewer, EEA, 2017

45

V naslednjih razdelkih so predstavljeni ukrepi EU, sprejeti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v teh sektorjih. Pri vsakem sektorju je na desni strani majhen palični grafikon, ki prikazuje, kako se te emisije seštevajo.

Oskrba z energijo

Pregled sektorja oskrbe z energijo

46

Leta 2015 je bilo 29 % emisij toplogrednih plinov proizvedenih v sektorju oskrbe z energijo, zlasti zaradi proizvodnje električne energije in toplote. V EU je bilo pet glavnih virov za proizvodnjo električne energije in toplote: energija iz obnovljivih virov, premog, jedrska energija, zemeljski plin in nafta.

47

Mešanice virov energije se med državami članicami zelo razlikujejo, kar pojasnjuje, zakaj se države srečujejo z različnimi izzivi zanesljive oskrbe z energijo in razogljičenja (glej sliko 6).

Slika 6

Glavni viri pri proizvodnji električne energije in toplote leta 2015 v EU in po državah članicah

(razvrščeni padajoče glede na obseg proizvodnje)

(odstotek skupne proizvodnje na podlagi ton ekvivalenta nafte)

Vir: Eurostat, 2017

48

Zadnjih deset let je poraba energije iz obnovljivih virov pri proizvodnji električne energije in toplote strmo naraščala po vsej EU (glej sliko 7). Delež zemeljskega plina se je povečeval do leta 2010, od takrat pa se zmanjšuje. Delež jedrske energije je ostal približno enak. Uporaba premoga in nafte se je zmanjšala. Ta rast uporabe obnovljivih virov energije je bila zlasti posledica 387-kratnega povečanja uporabe vetrne energije med letoma 1990 in 2015. Relativno se je najbolj povečala uporaba sončne energije, saj se je med letoma 1990 in 2015 povečala za več kot 7 750-krat.

Slika 7

Gibanje mešanice virov energije za električno energijo in toploto v EU-28 v obdobju 1990–2015

Vir: Eurostat, 2017

49

V EU se električna energija proizvaja iz obnovljivih virov energije, z jedrsko cepitvijo ali zgorevanjem fosilnih goriv. Glavni obnovljivi viri energije za električno energijo so vodna, vetrna in sončna energija.

50

Najpomembnejši vir za proizvodnjo toplote je zemeljski plin, ki mu sledijo premog in obnovljivi viri energije. Preostali obnovljivi viri energije za toploto so trdna biogoriva53, kot so lesni peleti, žagovina ali posušeni gnoj, in sežiganje obnovljivih odpadkov54, kot so živilski odpadki.

51

Čeprav se lahko električna energija prenaša na dolge razdalje, je to pri toploti teže. Če se prenaša, se običajno distribuira le lokalno po toplovodih v naseljih in mestih. Profila proizvodnje in distribucije električne energije se torej zelo razlikujeta. Zaradi teh razlik izzivi v zvezi z razogljičenjem sektorjev električne energije in toplote niso enaki.

52

Viri energije se zelo razlikujejo po količini emisij toplogrednih plinov, ki jih proizvedejo (glej sliko 8). Zato je prehod sektorja oskrbe z energijo na razogljičenje proizvodnje energije ključen za zmanjšanje emisij. V naslednjih odstavkih je na kratko opisan vsak od teh virov energije, opis pa se začne z viri z največjimi emisijami toplogrednih plinov.

Slika 8

Proizvedena električna energija in toplota ter emisije CO2 iz različnih energetskih virov leta 2015 v 22 državah članicah EU*

*Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Litva, Malta in Romunija niso vključene (podatki niso na voljo).

Vir: CO2 emissions from fuel combustion, OECD (predhodna izdaja 2017), Mednarodna agencija za energijo, 2017; Eurostat; analiza Evropskega računskega sodišča

Premog
53

Leta 2015 se je premog uporabljal za približno 25 % proizvodnje električne energije in toplote v EU, v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja pa je bil ta delež 90 %.55 V nekaterih državah članicah se še vedno veliko uporablja, saj je cenejši in lahko dosegljiv v primerjavi z drugimi fosilnimi gorivi, kot sta zemeljski plin in nafta.56 Državam članicam, ki ga pridobivajo in uporabljajo, omogoča manjšo odvisnost od uvoza.57

54

Emisije CO2 zaradi premoga na enoto proizvedene energije so večje kot pri drugih fosilnih gorivih. Leta 2015 je bila četrtina električne energije in toplote EU proizvedena iz premoga, vendar so emisije CO2 iz premoga dosegale 72 % skupnih emisij CO2 v EU zaradi proizvodnje električne energije in toplote (glej sliko 8).

Nafta in zemeljski plin
55

V EU se približno 22 % električne energije in toplote proizvede iz nafte in zemeljskega plina. Leta 2015 je EU uvozila 89 % nafte in 69 % zemeljskega plina.58 Nacionalne vlade ohranjajo nadzor nad rezervami nafte in zemeljskega plina na svojih ozemljih.

56

Da bi se emisije toplogrednih plinov iz zemeljskega plina in premoga omejile, EU podpira razvoj tehnologij zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida.59 Vendar je sedanja tehnologija draga in šele na začetku razvoja.60

Jedrska energija
57

Jedrska energija se proizvaja z jedrsko cepitvijo, tj. procesom, pri katerem pri proizvodnji električne energije ne nastajajo emisije toplogrednih plinov.61 Leta 2015 je bilo iz jedrske energije proizvedenih 22 % električne energije in toplote v EU. Njen delež je znašal 47 % nizkoogljične električne energije v EU.

58

Leta 2017 v 14 državah članicah EU deluje 129 jedrskih reaktorjev. Poleg tega je še 90 reaktorjev, ki so bili zaprti, pri čemer so bili trije od teh popolnoma razgrajeni. Pričakuje se, da bo do konca leta 2025 zaprtih več kot 50 zdaj delujočih reaktorjev v EU. V Evropi se torej razvija pomemben trg za razgradnjo jedrskih elektrarn.62

59

Glede na poročilo Komisije, ki temelji na podatkih držav članic, so skupni stroški ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki ocenjeni na približno 400 milijard EUR, pri čemer pristopi k odlaganju srednje radioaktivnih odpadkov, visoko radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva, kot je izbira lokacije ali priprava načrta, v večini držav članic niso specifični.63

60

Države članice so sprejele različne politike glede jedrske energije. Nekatere države članice, na primer Češka, Madžarska in Združeno kraljestvo, načrtujejo gradnjo novih jedrskih elektrarn, druge pa zmanjšujejo svojo odvisnost od jedrske energije. Leta 2011 se je na primer Nemčija odločila za postopno odpravo jedrske energije do leta 2022, kar je del njene politike v zvezi s prehodom na druge vrste energije, Francija pa se je odločila za zmanjšanje svoje odvisnosti od jedrske energije.

61

EU obravnava jedrsko energijo z več vidikov, od katerih jih nekaj spada v okvir Pogodbe Euratom:

  • zakonodaja o jedrski varnosti določa okvir za zagotovitev jedrske varnosti, npr. jedrskih objektov64, ter ravnanje z jedrskimi odpadki in izrabljenim gorivom65;
  • zakonodaja o jedrskih zaščitnih ukrepih zagotavlja, da se jedrske snovi uporabljajo le za namene, ki jih prijavijo njihovi uporabniki;
  • jedrske raziskave, vključno s precejšnjim prispevkom k mednarodnemu termonuklearnemu poskusnemu reaktorju (ITER), katerih cilj je predstaviti prihodnjo izvedljivost jedrske fuzije66 kot smiselnega vira energije;
  • razgradnja jedrskih elektrarn: EU zagotavlja finančno pomoč za razgradnjo osmih jedrskih reaktorjev prve generacije sovjetske izdelave v Litvi, Bolgariji in na Slovaškem.
Energija iz obnovljivih virov
62

Do leta 2020 bi morala končna poraba energije EU iz obnovljivih virov znašati 20 % (glej odstavek 21).67 Ta cilj vključuje uporabo obnovljivih virov energije v vseh možnih sektorjih, tj. njihovo uporabo v proizvodnji električne energije in toplote ter v prometu. Na sliki 9 so prikazani zavezujoči nacionalni cilji po državah članicah, ki temeljijo na relativni blaginji držav članic, in napredek, dosežen od leta 2005. Leta 2015 je na obnovljivih virih energije temeljilo 16,7 % bruto končne porabe energije EU.

Slika 9

Delež EU in nacionalni deleži energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi leta 2005 in 2015 ter cilji za leto 2020 (v odstotkih)

Vir: Povzeto po Drugo poročilo o stanju energetske unije, Evropska komisija, 2017.

63

Cilj za leto 2030, tj. 27-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v končni porabi energije, ne vključuje ciljev za posamezne države članice.68

64

Zaradi svetovne rasti proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov in naložb vanjo so se v zadnjem desetletju močno zmanjšali stroški za veliko obnovljivih virov energije. Stroški omrežne fotovoltaike in vetrne energije so se od leta 2009 do leta 2015 na primer zmanjšali za 85 % oziroma 65 %.69 Pričakuje se, da se bo zmanjševanje še nadaljevalo.70 Tako je lahko zdaj pri proizvodnji električne energije več tehnologij na področju energije iz obnovljivih virov konkurenčnih tradicionalnim virom energije (glej sliko 10).

Slika 10

Konkurenčnost obnovljivih in neobnovljivih virov električne energije

*Metoda, ki se uporablja za primerjavo stroškov energije iz različnih virov ob upoštevanju skupnih stroškov lastništva elektrarne in proizvodnje elektrarne v njeni življenjski dobi.

**Viri energije za osnovno obremenitev so elektrarne, ki lahko na gospodaren način proizvedejo električno energijo, potrebno za izpolnitev najmanjšega povpraševanja. Viri energije za konično obremenitev se uporabljajo za zagotavljanje koničnega odjema, npr. zjutraj ali zvečer ali kadar alternativni viri niso na voljo (npr. vetrne elektrarne, če je hitrost vetra nizka ali se na njih izvajajo vzdrževalna dela), vendar so stroški goriva večji.

Vir: Povzeto po European Energy Markets Observatory, 2015 and Winter 2015/2016 Dataset – 18. izdaja, Capgemini, 2016, str. 37 (BNE, analiza Eurelectric – Capgemini, EEMO18).

Notranji trg z energijo in zanesljiva oskrba z energijo

65

Notranji trg z energijo je regulativna in infrastrukturna ureditev, ki naj bi, ko bo v celoti vzpostavljena, omogočila prosti pretok plina in električne energije ter brezmejno trgovino z njima po vsej EU. Njegov cilj je na stroškovno učinkovit način zagotoviti doseganje ciljev energetske politike EU, tj. zagotavljanje cenovno dostopne, trajnostne in zanesljive oskrbe z energijo po konkurenčnih cenah.71 Poleg tega bi lahko imel koristi za razvoj nizkoogljičnih virov energije: energija iz obnovljivih virov bi se lahko na odprtem trgu z energijo prenašala prek meja in bila na voljo tudi takrat, kadar bi bila sicer stalnost oskrbe pred vzpostavitvijo tega trga lahko problem.

66

Za razvoj notranjega trga z energijo je treba določiti pravila za to, kako bosta delovala trga s plinom in električno energijo, ter zagotoviti, da bo obstajala ustrezna infrastruktura. Zakonodajni okvir za liberalizacijo nacionalnih trgov z energijo, ki so pogosto v lasti države in monopolizirani, se razvija postopno (glej okvir 5). Podrobnejša pravila so določena v smernicah in kodeksih omrežja72, ki določajo skupne tehnične standarde.

Okvir 5

Priprava treh energetskih svežnjev za vzpostavljanje notranjega trga z energijo

Liberalizacija električnega in plinskega trga se je začela s prvim zakonodajnim svežnjem za električno energijo leta 1996 in za plin leta 1998.73

Cilj drugega zakonodajnega svežnja74 je bil novim dobaviteljem omogočiti vstop na trg z električno energijo in plinski trg držav članic, potrošnikom pa izbiro dobaviteljev.75

Ko je EU ugotovila, da notranji trg z energijo še ni bil vzpostavljen,76 je leta 2009 sprejela obsežen tretji sveženj, ki vključuje:

  • ločitev proizvodnje energije od obratovanja prenosnih omrežij;
  • nove določbe za zagotovitev neodvisnosti nacionalnih regulatorjev;
  • ustanovitev Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), tj. agencije EU za spodbujanje sodelovanja med evropskimi energetskimi regulatorji;77
  • vzpostavitev Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) in Evropske mreže sistemskih operaterjev prenosnih omrežij zemeljskega plina (ENTSO-G) za izboljšanje čezmejnega sodelovanja;
  • desetletne načrte za razvoj omrežja (TYNDP), ki jih pripravita ENTSO-E in ENTSO-G, da bi se povečala količina informacij o naložbah v sistem za prenos električne energije in zemeljskega plina.

Leta 2016 je Komisija objavila sveženj zakonodajnih in nezakonodajnih pobud Čista energija za vse Evropejce.

67

Za izvajanje zakonodaje in smernic so odgovorne države članice. Komisija spremlja izvajanje in je pristojna, da začne postopke za ugotavljanje kršitev, ki lahko privedejo do predložitve zadeve Sodišču EU.

68

Predvideno je bilo, da bo notranji trg z energijo končan do leta 2014,78 vendar kljub precejšnjemu napredku v nekaterih regijah EU še ni bil vzpostavljen.79 Komisija se tega zaveda in je leta 2015 izdala Okvirno strategijo za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost80 (glej odstavek 5), leta 2016 pa sveženj zakonodajnih in nezakonodajnih pobud Čista energija za vse Evropejce81. Tako strategija za energetsko unijo kot sveženj iz leta 2016 se ne nanašata le na razvoj notranjega trga z energijo, ampak združujeta več področij politike, ki so obravnavana v ustreznih razdelkih tega panoramskega pregleda.

69

Razvoj notranjih trgov z električno energijo in zemeljskim plinom je podlaga za zagotovitev stroškovno učinkovite oskrbe z energijo, saj z vzpostavitvijo fleksibilnega trgovanja v državah članicah in med njimi omogočajo večjo diverzifikacijo oskrbe.82 Zakonodaja EU v zvezi s prekinitvijo oskrbe z električno energijo in zemeljskim plinom se posodablja. Predlogi vključujejo prehod z nacionalnega na regionalni in čezmejni pristop pri obravnavanju prekinitev oskrbe.83

70

Ustrezna infrastruktura je za delovanje notranjega trga z energijo in povečanje zanesljive oskrbe z energijo prav tako potrebna kot tržne strukture in uspešna ureditev. To vključuje infrastrukturo med državami članicami in v njih. EU si je za cilj postavila, da bi zmogljivosti čezmejnih medsebojnih povezav za električno energijo84 do leta 2020 dosegle vsaj 10 %85 obstoječih zmogljivosti proizvodnje električne energije posameznih držav članic, do leta 2030 pa vsaj 15 %86. Čezmejne povezave lahko pospešijo združevanje nacionalnih trgov z energijo, zaradi česar bi se morala izboljšati zanesljiva oskrba z energijo in znižati cene energije. EU podpira razvoj čezmejne infrastrukture, na primer tako, da določa racionalizirane postopke izdaje dovoljenj, olajšuje razporeditev stroškov med državami članicami in delno financira izbrane infrastrukturne projekte.87

71

V oceni Komisije iz leta 2017 je navedeno, da je bil dosežen napredek, vendar je v njej poudarjenih več še vedno obstoječih težav glede izvajanja notranjega trga z energijo, npr.:88

  • še vedno obstajajo ozka grla zaradi pomanjkanja infrastrukture za električno energijo in zemeljski plin ali njene nezadostne uporabe. V jugozahodni Evropi, na primer v Španiji in Franciji, ter državah severne in vzhodne Evrope, kot so Nemčija, Poljska in Češka republika, je na primer še vedno treba izboljšati čezmejne povezave in, če je ustrezno, tudi notranje daljnovode;
  • med letoma 2013 in 2015 so se razlike med nacionalnimi veleprodajnimi cenami zemeljskega plina zmanjšale, razlike med cenami na veleprodajnem trgu električne energije pa so ostale zelo velike.89

Prehod na nizkoogljično proizvodnjo energije

72

Za prehod na nizkoogljični sektor oskrbe z energijo so potrebne precejšnje dodatne spremembe pri proizvodnji energije.90 V sedanjem okviru politike91 je napovedana sprememba mešanice virov energije (glej sliko 11): domača proizvodnja energije iz vseh fosilnih goriv (premog92, nafta in zemeljski plin) v EU se bo močno zmanjšala in prišlo bo do premika k proizvodnji energije iz obnovljivih virov. Zato so potrebne dodatne zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

Slika 11

Napoved proizvodnje energije v EU po vrsti goriva

Vir: Evropska komisija, EU Reference Scenario 2016, 2016 (simulacija modela PRIMES)

73

Uporaba obnovljivih virov energije se bo morala povečati zlasti v sektorju električne energije, saj je možnost večje uporabe obnovljivih virov energije za toploto zaenkrat manjša.93 Temeljita preobrazba energetskega sistema pomeni več izzivov. Prvič, povečanje in vključevanje nekaterih nestalnih oblik obnovljivih virov energije, zlasti vetra in sončne energije, v sistem električne energije, v katerem morata biti ponudba in povpraševanje stalno uravnotežena in so rešitve za shranjevanje energije zaenkrat omejene, prinaša tehnične izzive. Drug izziv sta decentralizacija proizvodnje energije, zlasti iz obnovljivih virov energije, v električnem omrežju in sedanja zasnova trga, ki temelji na jasnem ločevanju proizvajalcev, distributerjev in potrošnikov.94

74

Poleg tega zaradi nižajočih se veleprodajnih cen in presežne proizvodne zmogljivosti ni dovolj spodbud za naložbe v nove zmogljivosti in omrežja. Potrebne bodo nadaljnje naložbe v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, vendar zdaj veljavna zakonodaja ne zagotavlja zadostnih spodbud za zasebne naložbe v zmogljivosti in omrežja nove generacije.95

75

Če vladno posredovanje na trgu električne energije kljub dobrim namenom ni skrbno načrtovano, lahko dodatno izkrivlja delovanje trga z energijo in povzroči večje stroške ali nelojalno konkurenco. Podobno kot v drugih sektorjih je torej taka državna pomoč v EU dovoljena le pod nekaterimi pogoji, države članice pa morajo pri tem upoštevati smernice o državni pomoči, ki jih je izdala Komisija, zlasti v sektorju energije iz obnovljivih virov, v katerem je podpora iz javnih virov še vedno zelo velika. Od leta 2017 se zahteva odprt, konkurenčen in zavezujoč postopek za dodelitev kakršne koli pomoči za infrastrukturo za energijo iz obnovljivih virov96.

76

Za nadomestitev obnovljivih virov energije in ker rešitve shranjevanja električne energije97 ali upravljanja povpraševanja98 še niso široko razširjene, države članice ohranjajo nekaj zmogljivosti za konvencionalno proizvodnjo električne energije, da bi preprečile morebitno pomanjkanje električne energije, kadar je na primer povpraševanje veliko, vendar ni dovolj vetra in sonca. Dobaviteljem električne energije se lahko ponudijo plačila za ohranjanje razpoložljivosti sredstev za stalno proizvodnjo električne energije (kot so obrati za proizvodnjo energije na premog ali zemeljski plin). Ta plačila, znana kot „mehanizmi električne zmogljivosti“, lahko izkrivljajo konkurenco, če niso ustrezno načrtovana.99

77

Družbe za energetske storitve v EU priznavajo, da so emisije toplogrednih plinov pri proizvodnji električne energije iz premoga večje kot pri proizvodnji električne energije iz drugih virov (glej odstavek 54). Aprila 2017 so se podjetja za oskrbo z električno energijo iz vseh držav članic, razen Poljske in Grčije, zavezala, da po letu 2020 ne bodo vlagala v gradnjo novih termoelektrarn na premog,100 da bi prispevala k zagotavljanju čiste energije za Evropejce. Tudi Združeno kraljestvo je naznanilo, da ima namen do leta 2025 zapreti vse termoelektrarne na premog, vrzel v zmogljivosti pa zapolniti z novimi plinskimi in jedrskimi elektrarnami.

78

Zaprtje jedrskih elektrarn (glej odstavek 58), termoelektrarn na premog in premogovnikov, ki so pogosto pomembni regionalni delodajalci, lahko privede do socialnih problemov. Komisija101 proučuje, kako bi bilo mogoče v skladu s pravili o državni pomoči kar najbolje podpreti strukturni prehod v premogovno in ogljično intenzivnih regijah, na primer z zagotavljanjem smernic o načinih uporabe obstoječih sredstev in izmenjavi dobrih praks.102

79

Komisija je za obravnavo več teh izzivov novembra 2016 predlagala sveženj zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov. V Parlamentu in Svetu potekajo razprave o, na primer, pravilih za nadaljnjo krepitev notranjega trga z energijo103, vključno z večjim regionalnim sodelovanjem med državami članicami. Prvič se na ravni EU razpravlja o nekaterih vidikih shranjevanja električne energije.104 Razprave potekajo tudi o pripravi celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, namenjenih izboljšanju upravljanja na področju energetike in podnebnih sprememb na ravni EU.105

Industrija

80

Delež neposrednih emisij iz industrije je leta 2015 znašal 19 % emisij toplogrednih plinov EU. Posredne emisije zaradi porabe električne energije in toplote so upoštevane pri kategoriji oskrbe z energijo.

81

Približno polovica emisij iz industrijskega sektorja je posledica zgorevanja goriv. Ostale nastanejo pri industrijskih procesih, kot je proizvodnja cementa, in pri uporabi izdelkov.

82

Veliki in energetsko intenzivni industrijski obrati so vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami, ki je glavni okvir za blažilne ukrepe EU v tem sektorju (glej odstavek 27). Sistem EU za trgovanje z emisijami zajema približno dve tretjini industrijskih emisij toplogrednih plinov. Preostale so zajete v porazdelitvi prizadevanj (glej odstavke 35 do 38). V okviru sistema EU za trgovanje z emisijami morajo družbe upoštevati ceno ogljika, kar je v teoriji spodbuda, da zmanjšajo svoje emisije. V praksi se sektorjem, ki so izpostavljeni mednarodni konkurenci, dodeli veliko brezplačnih pravic. Količina brezplačnih pravic se bo sčasoma zmanjšala, saj se zaradi globalnih podnebnih ukrepov zmanjšujejo tveganja, da bo prišlo do selitve virov CO2 (glej odstavek 30).

83

Na emisije iz industrije vplivajo tudi ukrepi EU na drugih področjih, kot so ukrepi na področju energetske učinkovitosti106 in standardi kakovosti zraka107. Velike družbe morajo na primer vsaj vsaka štiri leta izvajati energetske revizije, da opredelijo načine za zmanjšanje porabe energije.108 K zmanjševanju CO2 je posredno prispevala tudi direktiva o industrijskih emisijah, ki določa mejne vrednosti emisij za emisije toplogrednih plinov in minimalne tehnološke standarde za obrate.109

84

Pri uporabi izdelkov prihaja zlasti do emisij fluoriranih plinov. Ti so bili uvedeni kot nadomestek za klorofluoroogljikovodike, ki se uporabljajo v številnih industrijskih napravah in proizvodih za široko potrošnjo, kot so hladilniki in klimatske naprave. Danes fluorirani plini povzročajo približno 2,7 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU. Emisije teh plinov so se med letoma 1990 in 2015 povečale za 66 %. Ker je potencial globalnega segrevanja110 teh plinov velik, je EU zakonsko določila kot cilj, da je do leta 2030 treba zmanjšati njihove emisije za dve tretjini glede na ravni iz leta 2014.

STAVBE

85

Pri proizvodnji energije na kraju samem in zgorevanju goriv za ogrevanje ali kuhanje v stavbah se ustvari 12 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU. Poleg tega stavbe porabljajo električno energijo, na primer za razsvetljavo, informacijske tehnologije, ogrevanje in čedalje pogosteje za hlajenje. Emisije toplogrednih plinov, ki so posledica tega, so upoštevane pri sektorju oskrbe z energijo. Skupaj stavbe porabijo 40 % vse energije v EU.111

86

Približno 75 % stavb v EU ni energetsko učinkovitih.112 EU je zato uvedla več ukrepov za doseganje energetskih prihrankov v stavbah, kot so skupna certifikacija energetske porabe stavb113, cilji glede obnove javnih stavb114 in standard stavb s skoraj ničelno porabo energije, ki bo od leta 2019 obvezen za vse nove javne stavbe in od leta 2021 za vse novozgrajene stavbe112. Naložbe v energetsko učinkovitost stavb se srečujejo z nekaterimi ovirami, kot so ločene spodbude za lastnike in najemnike stavb, veliki vnaprejšnji stroški in pogosto dolga doba vračanja naložb. Leta 2016 je Komisija predlagala revizijo zakonodaje o stavbah.115

87

Poleg energetske učinkovitosti stavb so bili ukrepi EU osredotočeni na energetsko učinkovite gospodinjske aparate116. Komisija je v sodelovanju z državami članicami117 pripravila minimalne obvezujoče zahteve glede porabe energije za nekatere izdelke118 in označevanja, namenjenega obveščanju potrošnikov119. Po mnenju Komisije naj bi EU s temi politikami glede učinkovitosti izdelkov prihranila približno toliko, kot znaša letna poraba primarne energije Italije, in uresničila skoraj polovico cilja 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020.120

Promet

Sektor in njegove emisije CO2

88

Prometni sektor zdaj ustvari 26 % emisij toplogrednih plinov EU.121 Približno tri četrtine emisij zaradi prometa izhajajo iz cestnega prometa in zlasti avtomobilov (glej sliko 12).

*Vključno z mednarodnim pomorskim in letalskim prometom

Slika 12

Emisije toplogrednih plinov EU leta 2015 v prometnem sektorju

Vir: EEA greenhouse gas – data viewer, Evropska agencija za okolje, 2017; analiza Evropskega računskega sodišča

89

Čeprav se od leta 1990 emisije iz drugih sektorjev v glavnem zmanjšujejo, se emisije iz prometnega sektorja ne: zdaj je emisij toplogrednih plinov precej več kot leta 1990. Po zmanjševanju med letoma 2007 in 2013 so se v letih 2014 in 2015 spet začele povečevati zaradi večjega povpraševanja po prevozu, ki je povezan z oživitvijo gospodarstva.

Cestni promet

90

EU je določila standarde za emisije CO2 za avtomobile in lahka gospodarska vozila, ki se prodajajo v EU (glej okvir 6). Novi avtomobili morajo biti opremljeni z oznakami, na katerih so navedene podrobnosti o njihovih emisijah CO2.122

Okvir 6

Mejne vrednosti emisij CO2 za avtomobile

EU je določila ciljne vrednosti – ki se postopno zmanjšujejo – povprečnih emisij CO2 za vse modele avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil vseh proizvajalcev.123 Do konca leta 2020 emisije novih avtomobilov ne smejo presegati 95 gramov na kilometer, kar je 40 % manj od povprečnih emisij leta 2007. Cilj za lahka gospodarska vozila do leta 2020 je 147 gramov CO2 na kilometer, kar je 19 % manj od povprečnih emisij leta 2012. Ta cilja sta bila dosežena prej, kot je bilo pričakovano.

Vendar so vrednosti, dobljene s sedanjim postopkom testiranja, ki se uporablja za določitev emisij vozil in spremljanje napredka pri doseganju ciljnih vrednosti, za približno eno tretjino nižje od dejanskih emisij.124 Od septembra 2017 se bo uporabljal nov postopek.125

91

Leta 2015 je znašal delež težkih vozil, kot so tovornjaki in avtobusi, 14 % vseh vozil na cestah EU, delež emisij teh vozil pa približno 26 % emisij CO2 iz cestnega prometa v EU, kar je 4 % vseh emisij toplogrednih plinov EU.126 Drugače kot za avtomobile in lahka gospodarska vozila za težka vozila ne veljajo nobeni standardi za emisije CO2. Cilj strategije EU iz leta 2014127 je opredeliti načine spremljanja emisij, ki jih proizvedejo težka vozila128, in ne načine njihovega zmanjšanja. Komisija meni, da je ta strategija ključni prvi korak do prihodnjega ukrepanja.129 Zato je predlagala novo zakonodajo za spremljanje emisij CO2 iz novih težkih vozil, danih na trg EU, in poročanje o njih.130

Letalstvo, pomorski promet, promet po plovnih poteh in multimodalni prevoz

92

Letalstvo je leta 2015 ustvarilo 3,4 % emisij toplogrednih plinov EU. Približno 3,1 % teh emisij je nastalo zaradi letov med državami EGP131 in državami, ki niso del EGP, preostale pa so nastale zaradi letov v Evropskem gospodarskem prostoru. Po napovedih bodo leta 2020 globalne emisije iz mednarodnega letalstva za približno 70 % večje kot leta 2005, do leta 2050 pa bi se lahko ponovno povečale za do sedemkrat glede na ravni iz leta 2005.132

93

Emisije zaradi letov v Evropskem gospodarskem prostoru so od leta 2012 zajete v sistemu EU za trgovanje z emisijami (glej odstavek 27). Leti med državami EGP in državami, ki niso del EGP, so zajeti v sporazumu, ki je bil sprejet oktobra 2016 v okviru Mednarodne organizacije civilnega letalstva, na podlagi katerega bodo morale velike letalske družbe133 del svojih emisij nadomestiti s pridobivanjem mednarodnih dobropisov za ogljik.134 Sodelovanje v tem sistemu bo postalo obvezno leta 2027. Mednarodna organizacija civilnega letalstva je uvedla tudi standard za potrjevanje emisij CO2 za zrakoplove.

94

Pomorski promet in promet po celinskih plovnih poteh sta leta 2015 ustvarila 3,3 % emisij toplogrednih plinov EU. Večina teh emisij je nastala v mednarodnem pomorskem prometu, tj. pomorskem prometu med pristanišči EU in pristanišči zunaj EU.135 Mednarodni pomorski promet ustvari približno 2,1 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, ki se bodo po napovedih do leta 2050 še povečale za od 50 % do 250 %.136 Te emisije niso upoštevane v ciljih EU za zmanjšanje emisij in zaenkrat niso mednarodno regulirane.

95

Čeprav je poraba goriva ladij znana, še vedno ni postopkov poročanja in preverjanja137. Za obravnavanje te težave in zagotovitev podlage za možne poznejše ukrepe za omejitev emisij je EU uvedla sistem za spremljanje emisij toplogrednih plinov ladij ter poročanje o njih in njihovo preverjanje138. EU je hkrati sodelovala tudi z Mednarodno pomorsko organizacijo, ki je leta 2016 sprejela svetovni sporazum o sistemu za spremljanje emisij toplogrednih plinov iz pomorskega prometa, poročanje o njih in njihovo preverjanje139.

96

V prometu po plovnih poteh in železniškem prometu nastane precej manj emisij toplogrednih plinov na potnika ali tono tovora kot pri letalskem in cestnem prometu (glej sliko 13). Zato lahko promet po plovnih poteh in železniški promet v kombinaciji z letalskim in cestnim prometom prispevata k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov zaradi prometa. EU podpira kombiniranje načinov prevoza z ukrepi za odpravo omejitev140 in ukrepi financiranja141. Vendar je bilo leta 2015 76 % tovora še vedno prepeljanega po cestah (glej tudi odstavek 173).142

Slika 13

Povprečni faktorji pretvorbe ekvivalenta emisij CO2 za tovorni promet, 2016

Vir: ERS, na podlagi Greenhouse gas reporting – Conversion factors 2016, Ministrstvo za gospodarske zadeve, energetiko in industrijsko strategijo, Združeno kraljestvo, 2016

Obnovljiva goriva

97

EU je sprejela tudi ukrepe za zmanjšanje emisij iz vseh vrst prometa s spodbujanjem uporabe obnovljivih goriv, tj. zlasti biogoriv in električne energije. Do leta 2020 mora 10 % vse energije, ki se uporablja za promet, prihajati iz obnovljivih virov energije.143 EU spodbuja tudi uporabo drugih oblik nizkoogljičnih alternativnih goriv, kot sta vodik in utekočinjeni naftni plin, določila je splošne standarde za infrastrukturo za alternativna goriva, kot so polnilna mesta in postaje za oskrbo z gorivom, ter določa, da morajo države članice pripraviti politiko v zvezi z infrastrukturo.144

98

Iz biogoriv145 se pridobiva približno 70 % energije iz obnovljivih virov, ki se uporablja v prometu.146 Proizvajajo se iz biomase, kot so biološko razgradljivi kmetijski in gozdarski proizvodi, ali iz gospodinjskih oziroma industrijskih odpadkov. Načeloma lahko biogoriva ustvarijo manj emisij toplogrednih plinov kot fosilna goriva, saj je bila količina CO2, ki se sprosti med zgorevanjem biogoriva, zajeta iz ozračja, ko so surovine rasle, nafta, ki bi sicer zgorela, pa je še vedno v tleh.

99

Na začetku 21. stoletja se je zaradi visokih cen surove nafte znova vzbudilo zanimanje za biogoriva. Pričakovalo se je, da se bo zaradi njih zmanjšala odvisnost držav uvoznic nafte, da bodo ustvarila nove izvozne priložnosti za države v razvoju in da bodo prispevala k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.147 Zato je EU določila minimalne zahteve glede deleža obnovljivih virov energije v prometu (glej odstavek 97). To je spodbudilo naložbe v proizvodne zmogljivosti za biogoriva. Vendar biogoriva učinkovito zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov, le če se emisije, ki se jim izognemo z nezgorevanjem fosilnih goriv, ne izničijo z emisijami toplogrednih plinov, ki nastajajo v njihovem celotnem proizvodnem ciklu, tj. med gojenjem, prevozom in predelavo surovin za biogoriva ali pri spremembah rabe zemljišč. Če se na primer gozdno območje krči, da se pridobi prostor za proizvodnjo biogoriv, se izgubi zmogljivost gozda za shranjevanje ogljika.

100

Takšna sprememba rabe zemljišč je lahko neposredna ali posredna. Če se na primer gozd krči, da se pridobi prostor za gojenje surovin za biogoriva, je sprememba rabe zemljišč neposredna. Če se obstoječe kmetijsko zemljišče začne uporabljati za gojenje surovin za biogoriva, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, se zmanjša proizvodnja hrane in bi bilo morda treba krčiti gozd, da bi se pridobil prostor za proizvodnjo hrane. V tem primeru bi bila sprememba rabe zemljišč posredna (glej sliko 14).

Slika 14

Neposredna in posredna sprememba rabe zemljišč

Vir: Evropsko računsko sodišče

101

Zaradi pomislekov glede spremembe rabe zemljišč za gojenje surovin za biogoriva in s tem povezane zakonodajne razprave so privedle do omejitve razvoja biogoriv.148 Leta 2013 se je poraba biogoriv prvič po začetku izvajanja prve direktive o biogorivih leta 2003 zmanjšala. Razprava je EU spodbudila, da je določila merila za trajnost, ki jih morajo biogoriva izpolnjevati, da bi jih lahko vključevali v ciljno vrednost 10 % obnovljivih goriv za promet. Izključena so na primer biogoriva, za katera so surovine zrasle na očiščenih zemljiščih, kjer so bila prej mokrišča ali gozdovi. Merila pa ne zajemajo posredne spremembe rabe zemljišč, čeprav se zmogljivost shranjevanja ogljika v izkrčenem gozdu v obeh primerih izgubi, če mora velikost kmetijskih površin ostati nespremenjena. Razlog za to je, da emisij zaradi posredne spremembe rabe zemljišč ni mogoče neposredno ugotoviti, ampak se lahko ugotavljajo le na podlagi modelov. Da se ti posredni učinki lahko upoštevajo, je za delež biogoriv iz žit, ki se lahko prištevajo k ciljni vrednosti 10 %, določena zgornja meja.149

102

Biogoriva, proizvedena neposredno iz poljščin za živila ali krmo, so biogoriva prve generacije ali konvencionalna biogoriva. Biogoriva, proizvedena iz odpadkov, ostankov kmetijskih pridelkov, neživilskih poljščin in alg so napredna biogoriva. Napredna biogoriva ne tekmujejo neposredno s poljščinami za živila ali krmo za zemljišča. Biogoriva iz odpadkov, kot je rabljeno olje za kuhanje, so že na voljo na trgu. Nekateri drugi procesi proizvodnje naprednih biogoriv, kot je uporaba ostankov slame, so šele na začetku razvoja.150

Kmetijstvo in gozdarstvo

103

Kmetijski sektor EU je leta 2015 ustvaril 11 % emisij toplogrednih plinov. Emisije iz kmetijstva so se med letoma 1990 in 2013 zmanjšale za 20 %, na primer zaradi manjšega števila živine in boljših praks upravljanja kmetij.151 Od leta 2014 se emisije iz kmetijstva spet povečujejo.

*Vključno z mednarodnim pomorskim in letalskim prometom

**Brez sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva

104

Med emisijami toplogrednih plinov iz kmetijstva sta zlasti dušikov oksid in metan, oba pa sta močnejša toplogredna plina kot CO2.152 Emisije izhajajo zlasti iz postopka prebave živine in upravljanja kmetijskih tal (glej sliko 15).

Slika 15

Emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva v letu 2015 po virih

*Kategorija „drugo“ vključuje obdelavo z apnom, uporabo sečnine, gojenje riža, kurjenje kmetijskih odpadkov na kraju samem in druga gnojila, ki vsebujejo ogljik.

Vir: EEA greenhouse gas – data viewer, EEA, 2017

105

EU ureja kmetijski sektor zlasti s skupno kmetijsko politiko (SKP). Politika na področju gozdarstva ostaja v pristojnosti držav članic, čeprav je v okviru skupne kmetijske politike na voljo nekaj sredstev za ukrepe na področju gozdarstva. Vsi prejemniki neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike morajo izpolnjevati pravila o navzkrižni skladnosti.153 Nekatera od teh pravil koristijo okolju in so usmerjena tudi v podnebne spremembe, na primer s spodbujanjem ohranjanja organskih snovi v tleh. Kmetje prejemajo dodatna plačila, „plačila za zeleno komponento“, če izpolnijo prostovoljne zaveze, s katerimi prispevajo k okoljskim in podnebnim ciljem.154

106

V okviru skupne kmetijske politike se financirajo tudi ukrepi za razvoj podeželja. Nekateri od njih so namenjeni podnebnim spremembam, vključno z naložbami v energijo iz obnovljivih virov ali ukrepi na področju gozdarstva za podporo shranjevanju ogljika.

107

Obstajajo rešitve za zmanjšanje emisij v kmetijskem sektorju, kot so učinkovitejša uporaba gnojil ali drugačne prakse vzreje živine.155 Vendar obstaja pogosto nesporna predpostavka, da so takšne rešitve dražje od blažilnih ukrepov v drugih sektorjih.156 Komisija meni, da je v kmetijskem sektorju realno pričakovati le razmeroma majhen prispevek k zmanjševanju emisij.157 Predlagala je, naj se del potenciala shranjevanja ogljika, ki ga imajo tla in vegetacija, vključi v cilj do leta 2030 iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj (glej odstavek 38).

108

Na področju podnebne politike je bil razvit koncept rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, da bi se upošteval potencial shranjevanja in emisij iz tega sektorja, ki temelji na zemljiščih (glej okvir 7). Leta 2015 se je v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva absorbiralo dovolj CO2 za nadomestitev približno 7 % vseh emisij toplogrednih plinov EU. Z drugimi besedami: absorbiranega je bilo dovolj CO2, da bi se nadomestila celotna količina emisij toplogrednih plinov Španije. Vendar se je zmogljivost shranjevanja v sektorju od leta 2008 zmanjševala zaradi dejavnikov, kot je staranje gozdov.

Okvir 7

Naravna absorpcija toplogrednih plinov v tleh, oceanih in zraku

Zemljišča zdaj odstranijo ali skladiščijo približno eno tretjino bruto svetovnih emisij CO2. Podobno količino odstranijo tudi oceani. Preostale emisije se kopičijo v ozračju. Posledica rasti gozdov in travinja je na primer kopičenje ogljika v vejah, listih, koreninah in tleh. Ta ogljik se znova pretvori v toplogredne pline, ko rastline zgorijo, odmrejo in se razkrojijo ali se uporabijo kot gorivo.

109

Do zdaj se zmogljivost sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva za shranjevanje toplogrednih plinov pri izračunih napredka, doseženega pri doseganju ciljev EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, ni upoštevala. Razlog je delno ta, da se učinki tega sektorja na emisije toplogrednih plinov veliko teže ocenijo kot učinki drugih sektorjev. Hkrati na zmogljivost shranjevanja v tem sektorju vplivajo odločitve, sprejete v drugih sektorjih. Na primer čedalje večja uporaba biomase za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ob hkratnem zmanjševanju emisij v sektorju oskrbe z energijo bi lahko povzročila zmanjšanje zmogljivosti shranjevanja ogljika (glej odstavek 100).

110

EU je kot prvi korak k vključitvi dejavnosti v zvezi z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom v svoje zaveze za zmanjšanje emisij CO2 pripravila pravila za obračunavanje, ki temeljijo na pravilih Združenih narodov za poročanje v okviru Kjotskega protokola.158 Julija 2016 je Komisija predlagala, kako bi se lahko sektor upošteval pri doseganju ciljev glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030.159 To bi pomenilo, da bi se lahko emisije iz drugih sektorjev do neke stopnje nadomestile z zmogljivostjo shranjevanja v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.160 Z uporabo tega mehanizma prilagodljivosti bi se morda lahko nadomestilo nedoseganje cilja do leta 2030 iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj, tj. približno dve odstotni točki.161

Odpadki in krožno gospodarstvo

111

Preostale emisije toplogrednih plinov EU so iz odpadkov in predstavljajo 3 % vseh emisij toplogrednih plinov EU. Emisije iz odpadkov so se med letoma 1990 in 2015 zmanjšale za 42 %.

*Vključno z mednarodnim pomorskim in letalskim prometom

**Brez sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva

112

Ukrepi EU v zvezi z odpadki, v glavnem na podlagi zakonodaje, vključujejo neposredno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z zmanjšanjem emisij iz odlagališč162 ter posredno s preprečevanjem nastajanja odpadkov in recikliranjem surovin, ki bi jih sicer bilo treba sicer pridobiti in predelati. Posledično se z boljšim ravnanjem z odpadki preprečijo emisije v drugih sektorjih gospodarstva, kot so oskrba z energijo, kmetijstvo, proizvodnja in promet. Leta 2014 se je v Franciji na primer z recikliranjem odpadkov prihranil ekvivalent 5 % nacionalnih emisij toplogrednih plinov.163

113

Eden od konceptov, ki podpira preprečevanje nastajanja odpadkov in njihovo recikliranje, je krožno gospodarstvo.164 Zasnova izdelka se na primer lahko spremeni, da se spodbudi ponovna uporaba izdelka ali njegovo recikliranje, tako, da se izberejo drugačni materiali, standardizirajo sestavni deli ali zagotovi enostavno ločevanje po koncu življenjske dobe izdelka.

Prilagajanje

Pričakovane spremembe temperature in padavin

114

Prilagajanje podnebnim spremembam je „proces prilagajanja dejanskim ali pričakovanim podnebnim spremembam in njihovim učinkom“165. Povprečno je bil svet leta 2016 že za 1,1 °C toplejši kot v predindustrijskem obdobju. Tudi če bo cilj Pariškega sporazuma, tj. omejiti zvišanje globalne temperature veliko pod 2 °C, dosežen, je prilagajanje podnebnim spremembam nujno. Pri scenariju zvišanja temperature za 2 °C gre za svetovno povprečje: tudi če se bo uresničil, se bodo temperature v nekaterih regijah zvišale za veliko več kot 2 °C (glej sliko 16). Pozimi bi se lahko temperature v nekaterih delih Skandinavije povprečno zvišale za 5–8 °C. Poleti bi se lahko temperature v večini Španije in severnih delih Skandinavije povprečno zvišale za 3–4 °C.166

Slika 16

Sprememba sezonskih temperatur v °C v obdobju 2071–2100 v primerjavi z obdobjem 1961–1990 (scenarij zvišanja temperature za 2 °C na svetovni ravni)

Vir: Povzeto po Climate Impacts in Europe, projekt Skupnega raziskovalnega središča PESETA II, 2014. Podatki iz Dosio in Paruolo 2011 in Dosio in sodelavci 2012167.

115

Precejšnje bi bile lahko tudi spremembe vzorcev dežja in snežnih padavin (glej sliko 17). V nekaterih delih srednje Evrope in Skandinavije bi se lahko količine zimskih padavin povečale za več kot 25 %. Na večjem delu evropske obale Sredozemskega morja bi se lahko raven poletnih padavin znižala za več kot 50 %.

Slika 17

Sprememba sezonskih padavin (v %) v obdobju 2071–2100 v primerjavi z obdobjem 1961–1990 (scenarij zvišanja temperature za 2 °C na svetovni ravni)

Vir: Climate Impacts in Europe, projekt Skupnega raziskovalnega središča PESETA II, 2014. Podatki iz Dosio in Paruolo 2011 in Dosio in sodelavci 2012167.

116

Zaradi teh sprememb količine padavin se bo v veliko delih Evrope povečalo tveganje poplav in erozije tal. Letno število poplav, po katerih so potrebna izplačila zavarovalnin, se je od leta 1980 potrojilo (z 10 leta 1980 se je povečalo na 38 leta 2015 in 29 leta 2016).168 Zaradi zvišanja svetovne srednje gladine morja bodo poplave na obalnih območjih pogostejše in hujše. Nevihte bodo postale bolj uničujoče.169

117

Zaradi erozije tal skupaj s pomanjkanjem vode in višjimi temperaturami, ki povečujejo izhlapevanje, se poveča tveganje širjenja puščav. Študije kažejo, da 44 % Španije, 33 % Portugalske ter skoraj 20 % Grčije in Italije zelo ogroža erozija170. Te države članice bodo imele težave zaradi višjih temperatur in manj padavin (glej in sliko 16 in sliko 17). Dvanajst držav članic je razglasilo, da jih je prizadelo širjenje puščav.171

Vpliv podnebnih sprememb na družbo

118

Podnebne spremembe bodo imele tudi velike družbene posledice, na primer posledice za zdravje ljudi. Skrajni vremenski pojavi, kot so nevihte in poplave ter obdobja ekstremne vročine ali mraza, ali bolj razširjene bolezni lahko povzročijo resna tveganja za zdravje in smrti. Med letoma 1980 in 2013 so dve tretjini vseh smrtnih žrtev v EU zaradi naravnih pojavov povzročili vročinski vali.172

119

Podnebne spremembe bodo vplivale tudi na ključne gospodarske sektorje, kar se že dogaja.173 Na kmetijstvo bodo vplivali dostopnost vode, temperatura, novi škodljivci in invazivne vrste. Čeprav bi se lahko pridelki na severnih območjih povečali, bi se lahko proizvodnja na južnih območjih zmanjšala za 30 %.174 Vplivi na morsko okolje bodo prizadeli ribiško industrijo.175 V gozdarskem sektorju se bodo spremenile vrste dreves, nastalo bo večje tveganje gozdnih požarov in večja bo razširjenost škodljivcev. Krajša obdobja snega ali suša in vročinski vali bodo prizadeli turizem.

120

Možna bi bila tudi selitev gospodarskih dejavnosti in s tem delovnih mest med gospodarskimi sektorji. Neto učinki ostajajo negotovi, lahko pa bi se pojavile možnosti za nove zaposlitve na področjih, kot so spodbujanje ali načrtovanje zaščite pred poplavami in varstva obal ter energija iz obnovljivih virov.176

121

Vzorci povpraševanja po energiji se bodo spremenili: pozimi bo manj povpraševanja po energiji za ogrevanje, poleti pa več povpraševanja po energiji za hlajenje. Zmogljivost proizvodnje energije bi lahko bila omejena na primer zaradi manjše zmogljivosti hidroelektrarn ali zmogljivosti za hlajenje jedrskih elektrarn.

122

Skrajni vremenski pojavi, kot so poplave, suša in nevihte, ter postopne spremembe, kot je zvišanje morske gladine, bi lahko povzročili migracije več ljudi v Evropi in v Evropo.177 Več poročil178 na primer kaže, da je nedavna triletna suša v Siriji prispevala k izbruhu sirske državljanske vojne. Obstaja tveganje pomanjkanja pripravljenosti na migracije, ki jih povzročajo podnebne spremembe.179

EU in nacionalne strategije prilagajanja

123

Ker se vplivi podnebnih sprememb med regijami EU in v državah članicah zelo razlikujejo, bo verjetno večina pobud glede prilagajanja sprejetih na regionalni ali lokalni ravni. Vendar nekateri vplivi podnebnih sprememb segajo čez meje posameznih držav članic – poplave v nekem povodju zaradi podnebnih sprememb bi na primer lahko zajele ozemlje več kot ene države.

124

V nasprotju z zgodnjim ukrepanjem v zvezi z blažitvijo je bila podlaga za ukrepanje EU v zvezi s prilagajanjem, tj. strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam, sprejeta šele leta 2013.180 Strategija ne opredeljuje ukrepov, ampak spodbuja države članice in mesta, naj jih sprejmejo sami. Države članice bi morale na primer do leta 2017 sprejeti nacionalno strategijo za prilagajanje in jo začeti izvajati do leta 2020. Nekatera mesta so na podlagi pobude Konvencije županov sprejela prostovoljno zavezo. Komisija zagotavlja podporo, na primer s svojo evropsko platformo za prilagajanje podnebnim spremembam Climate-ADAPT, ki uporabnikom omogoča dostop do podatkov, dobrih praks in informacij o pričakovanih podnebnih spremembah v Evropi ter njihovo izmenjavo.

125

Komisija spremlja in ocenjuje nacionalne strategije za prilagajanje in bo leta 2017 proučila možnost, da predlaga pravno zavezujoč instrument, če bodo ukrepi držav članic ovrednoteni kot nezadostni.181 Do aprila 2017 je 22 držav članic sprejelo nacionalne strategije za prilagajanje.182

126

Prilagajanje v različnem obsegu obravnava tudi sektorska zakonodaja EU. Na primer, okvirna direktiva o vodah183 se nanaša na kakovost in količinske vidike voda in torej posredno obravnava vprašanja suše, direktiva o poplavah184 obravnava preprečevanje poprav, direktiva o pticah185 in direktiva o habitatih186 pa med drugim obravnavata varstvo biotske raznovrstnosti.

Podpora ukrepom EU na področju energetske in podnebne politike

127

Ukrepe EU na področju energetske in podnebne politike podpirajo tri ključna medsektorska tematska področja:

  • raziskave in inovacije,
  • financiranje ter
  • oblikovanje in izvajanje politike, ki temelji na dokazih.

Raziskave in inovacije

128

Doseganje ciljev na področju energetike in podnebnih sprememb na svetovni ravni in prehod EU na nizkoogljično družbo bosta odvisna od razvoja novih tehnologij v številnih sektorjih, kot sta sektor oskrbe z energijo in prometni sektor.187 Za večino teh sektorjev še ni na voljo nizkoogljičnih alternativ, zlasti ne po konkurenčnih cenah.

129

Okvirni program EU za raziskave in inovacije, ki se imenuje Obzorje 2020, je glavni instrument EU za financiranje raziskav in inovacij.188 EU se je v okviru svoje zaveze, da bo porabila enega od petih evrov za podnebne ukrepe (glej odstavek 133), zavezala, da bo vsaj 35 % sredstev iz Obzorja 2020 – 27 milijard EUR od leta 2014 do leta 2020 – porabila za raziskave na področju blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja tem spremembam. Poleg tega so bili v okviru pobud, kot je celovit strateški načrt za energetsko tehnologijo, določeni cilji na evropski ravni glede zmanjšanja stroškov in izboljšanja smotrnosti ključnih tehnologij z nizkimi emisijami ogljika, da bi postale konkurenčnejše v primerjavi s konvencionalnimi viri energije in pospešile razogljičenje energetskega sistema EU.

130

Evropa na več z energijo povezanih področjih zaostaja pri uvajanju novih tehnologij, ob tem pa si prizadeva dati na trg obetavne inovacije.189 Za dajanje tehnologij na trg bodo potrebni novi prebojni poslovni modeli in storitve, družbene inovacije ter nova politika in finančni mehanizmi.190

131

To zadevo so poskušali obravnavati z več pobudami. V pobudi Komisije o pospeševanju inovativnosti na področju čiste energije iz leta 2016 je bil na primer določen sveženj ukrepov za izboljšanje regulativnega, ekonomskega in naložbenega okolja za inovacije na področju tehnologij in sistemov čiste energije191. V pobudi so bile poudarjene povezave z načrtom Komisije za rast in delovna mesta ter konkurenčnostjo EU.190 Predlagano je bilo tudi, naj bo prihodnje financiranje EU osredotočeno na:

  • razogljičenje stavbnega fonda EU do leta 2050: od stavb s skoraj ničelno porabo energije do energijsko pozitivnih območij;
  • krepitev vodilne vloge EU na področju obnovljivih virov energije;
  • razvoj cenovno dostopnih in celovitih rešitev za shranjevanje energije ter
  • elektromobilnost in bolj povezan sistem mestnega prometa.

Javno in zasebno financiranje blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja tem spremembam

132

Obseg ekonomskih stroškov podnebnih sprememb za EU ostaja negotov, vendar bo verjetno precejšen (za nekatere ocene glej okvir 8).

Okvir 8

Primeri ocen ekonomskih stroškov podnebnih sprememb za EU

Blažitev:

Da bi dosegli cilje EU za leto 2030, bo treba med letoma 2021 in 2030 vsako leto vložiti 1 115 milijard EUR v naslednje sektorje:

  • 736 milijard EUR v prometni sektor,
  • 282 milijard EUR v stanovanjski in storitveni sektor,
  • 78 milijard EUR v omrežje, proizvodnjo in industrijske kotle ter 19 milijard EUR v industrijo.192

Prilagajanje:

V običajnem scenariju bi se položaj gospodinjstev v EU zaradi podnebnih sprememb, ki se pričakujejo do leta 2080, vsako leto poslabšal za 190 milijard EUR glede na trenutne pogoje, tj. za skoraj 2 % sedanjega BDP EU, če ne bodo sprejeti javni ukrepi za prilagajanje.193 Z zakasnitvijo prilagajanja ali celo neukrepanjem bi se lahko skupni stroški zaradi podnebnih sprememb močno povečali.194

133

Financiranje bo treba zagotoviti tako iz javnih kot zasebnih virov. Razmeroma majhen proračun EU omogoča neposredno financiranje le dela teh prizadevanj. Da bi EU zagotovila skladnost zakonodajnih ukrepov in čim boljšo uporabo proračuna EU, je sklenila, da obravnavanje podnebnih sprememb vključi v vse instrumente politik in financiranja. Zato je za finančni okvir EU za obdobje 2014–2020 med drugim določila cilj porabe enega evra od petih, tj. približno 212 milijard EUR, za ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami.

134

EU ukrepa tudi na mednarodni ravni, zlasti s financiranjem podnebnih ukrepov v državah v razvoju (glej odstavek 20). Leta 2015 so na primer EU, EIB in države članice zagotovile 17,6 milijarde EUR za pomoč državam v razvoju pri boju proti podnebnim spremembam.195

135

Poleg tega EU finančne instrumente čedalje bolj izkorišča za privabljanje zasebnih naložb tako iz proračuna EU196 kot od drugod, na primer z Evropskim skladom za strateške naložbe (EFSI)197 in več javno-zasebnimi partnerstvi z industrijo198. EIB je tudi vsaj 25 % svojega portfelja posojil namenila nizkoogljični rasti, ki bo odporna proti podnebnim spremembam.

136

Naložbe zasebnega sektorja mogoče ne bodo omejene na blažitev, ampak bodo vključevale tudi ukrepe za prilagajanje, s katerimi bi se razvijala odpornost proti posledicam podnebnih sprememb in bi se zagotavljale koristi zaradi novih poslovnih priložnosti, ki bi jih te naložbe ustvarile.199

Oblikovanje in izvajanje politike, ki temelji na dokazih

137

V javnem sektorju bi morali oblikovalci politik pri načrtovanju novih politik prav tako ustrezno oceniti verjetni učinek različnih možnih politik. Komisija si prizadeva sprejemati politične odločitve na odprt, pregleden način, ki temelji na najboljših razpoložljivih dokazih in je podprt s celostno vključitvijo deležnikov.200 Pripravlja na primer ocene učinka201, ki so obvezne za vse pobude z velikimi gospodarskimi, okoljskimi ali družbenimi vplivi202, in izvaja vrednotenja izvajanja politik.

138

Komisija se pri ocenah učinka močno zanaša na podatke in modeliranje, da primerja alternativne možne politike. Podatke zagotovi Evropska agencija za okolje ali Eurostat ali pa se zagotovijo z raznimi pobudami, ki jih financira EU, kot so podnebne storitve Komisije, program Copernicus ali portal Climate-Adapt203. Za simulacijo na primer oskrbe z energijo, povpraševanja in cen, emisij toplogrednih plinov iz več sektorjev ter družbenih in gospodarskih posledic se lahko uporabi več modelov. V okviru Komisije takšno zmogljivost modeliranja zagotavlja Skupno raziskovalno središče.

139

Čeprav so takšni modeli dragoceni, imajo vsi nekatere omejitve, s katerimi morajo biti njihovi uporabniki seznanjeni.204 Omejitve so odvisne od modela in vključujejo:

  • občutljivost rezultatov na posamezne predpostavke, na primer diskontne stopnje pri izračunu donosnosti naložb;
  • omejena raven podrobnosti, kot so učinki na posamezna gospodinjstva205, ter
  • zahtevnost upoštevanja prihodnjih tehnoloških prebojev, družbenih sprememb in medsebojno povezanih učinkov podnebnih sprememb206.
140

Kljub takšnim omejitvam je splošno sprejeto, da morajo odločitve o politiki temeljiti na preudarni uporabi različnih modelov in scenarijev.

Del II: Kaj na področju energetike in podnebnih sprememb počnejo Evropsko računsko sodišče in vrhovne revizijske institucije EU

Vloga vrhovnih revizijskih institucij EU na področju energetike in podnebnih sprememb

141

Vrhovne revizijske institucije izvajajo neodvisno zunanjo revizijo javnofinančnega poslovanja. Pri spodbujanju preglednosti, odgovornosti, učinkovitosti in uspešnosti javnih uprav imajo lahko ključno vlogo. Poleg revidiranja računovodskih izkazov ter zakonitosti in pravilnosti finančnega poslovodenja ocenjujejo tudi stroškovno učinkovitost, tj. gospodarnost, učinkovitost in uspešnost celotnega razpona dejavnosti javne uprave.207

142

Vrhovne revizijske institucije držav članic EU in Evropsko računsko sodišče (v tem dokumentu skupaj imenovane vrhovne revizijske institucije EU) pripravljajo poročila v zvezi z energetiko in podnebnimi spremembami. Sodelujejo tudi na področju energetike in podnebnih sprememb, zlasti v delovnih skupinah za okoljski pregled pri organizacijah INTOSAI208 in EUROSAI209 ter v odboru za stike vrhovnih revizijskih institucij EU. Sodelovanje vključuje pripravo revizijskih standardov in smernic, izmenjavo revizijskih metodologij in poročil ter skupno izvedbo nekaterih revizij.210

143

V tem poročilu je strnjeno predstavljeno delo vrhovnih revizijskih institucij EU na področju energetike in podnebnih sprememb v zadnjih petih letih. Poročilo obravnava 269 poročil vrhovnih revizijskih institucij EU v zvezi z energetiko in podnebjem, objavljenih od leta 2012 do marca 2017.211 Vključuje pregled področij, na katerih so vrhovne revizijske institucije EU opravile revizije smotrnosti poslovanja, in, kadar je bilo mogoče, predstavitev porajajočih se vzorcev ugotovitev. Seznam revizij vrhovnih revizijskih institucij EU in povzetek 41 poročil Evropskega računskega sodišča, vključenih v to analizo, sta dostopna na spletišču Evropskega računskega sodišča. Ta analiza sledi zgradbi dela I tega panoramskega pregleda: začne se z revizijami v energetskem sektorju in sistemu EU za trgovanje z emisijami, sledijo revizije v drugih sektorjih, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov, revizije glede prilagajanja podnebnim spremembam ter nato še revizije v zvezi s horizontalnimi in medsektorskimi temami. Nazadnje so obravnavana še področja, na katerih je bilo opravljenega manj revizijskega dela.

Pregled dela vrhovnih revizijskih institucij EU na področju energetike in podnebnih sprememb

144

Iz analize revizijskih poročil vrhovnih revizijskih institucij EU je razvidno, da:

  • so vrhovne revizijske institucije EU obravnavale širok razpon raznovrstnih tem na področju energetike in podnebnih sprememb;
  • so te institucije vsako leto v povprečju opravile približno 50 revizij v zvezi z energetiko in podnebnimi spremembami, tj. vsaka vrhovna revizijska institucija EU približno dve reviziji na leto;
  • so revizijska poročila različno porazdeljena med vrhovnimi revizijskimi institucijami EU. Večina vrhovnih revizijskih institucij je v odgovorih na anketo Evropskega računskega sodišča navedla, da pri načrtovanju svojega dela energetike in podnebnih sprememb ne štejejo za prednostno področje;
  • se je največ revizijskih poročil nanašalo na področje energetike (38 %, glej sliko 18);
  • je bilo revizij, povezanih z blažitvijo, tj. glede energetike, sistema EU za trgovanje z emisijami in drugih sektorjev, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov (190 poročil), približno štirikrat več kot revizij na področju prilagajanja (53 poročil).

Slika 18

Revizijska poročila vrhovnih revizijskih institucij EU o energetiki in podnebnih spremembah

Število poročil po temah (delež poročil)

Vir: poročila vrhovnih revizijskih institucij EU (januar 2012–marec 2017)

Energetika

145

Večina revizij na področju energetike obravnava energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitost, nekaj manj revizij pa je bilo opravljenih na področjih trga z energijo ter zanesljive oskrbe z energijo in jedrske energije (glej sliko 19). V naslednjih razdelkih so obravnavane revizijske ugotovitve na vsakem od teh področij posebej, in sicer najprej na področju notranjega trga z energijo in zanesljive oskrbe z energijo.

Slika 19

Revizijska poročila vrhovnih revizijskih institucij EU o energetiki

Število poročil po temah

Vir: poročila vrhovnih revizijskih institucij EU (januar 2012–marec 2017)

Notranji trg z energijo in zanesljiva oskrba z energijo
146

Cilj notranjega trga z energijo je omogočati prosti pretok plina in električne energije ter trgovino z njima po vsej EU (glej odstavek 65). Temelj za zanesljivo oskrbo z energijo v EU je delujoč notranji trg z energijo. V revizijskih poročilih vrhovnih revizijskih institucij EU so bile ugotovljene naslednje problematične zadeve:

  • dosežen je bil sicer napredek, vendar cilj dokončne vzpostavitve notranjega trga z energijo, ki ga je določila EU, ni bil dosežen, in še vedno obstajajo razlike pri tem, kako države članice izvajajo pravni okvir EU in upravljajo svoje trge;
  • energetska infrastruktura v Evropi še ni zasnovana za popolnoma povezane trge in ne zagotavlja uspešne zanesljive oskrbe z energijo;
  • vprašanja sodelovanja med državami članicami glede čezmejne infrastrukture še vedno povzročajo težave.
147

Evropsko računsko sodišče je leta 2015212 ugotovilo, da je bil pri združevanju trgov v Evropi dosežen napredek, vendar so pri izvajanju pravnega okvira EU še vedno težave. Pomembne razlike213 pri tem, kako države članice organizirajo svoje trge z energijo, so ovirale napredek v zvezi z dokončno vzpostavitvijo notranjega trga EU z energijo, pomenile pa so tudi, da so se ohranile pomembne razlike v veleprodajnih cenah.

148

Do podobnih ugotovitev so prišle tudi nacionalne vrhovne revizijske institucije: vrhovni revizijski instituciji Bolgarije214 in Francije215 sta na primer leta 2013 oziroma 2015 objavili poročili, v katerih navajata, da pogoji za trgovanje z energijo še vedno niso podobni prostemu trgu ali da se obljubljene koristi odprtih trgov z energijo za mala in srednja podjetja ter gospodinjstva še niso uresničile.

149

Pri reviziji, ki jo je Evropsko računsko sodišče opravilo leta 2015, je bilo ugotovljeno še, da energetska infrastruktura v državah članicah in za povezavo med njimi na splošno še ni zasnovana za popolnoma povezane trge in zato ne zagotavlja uspešne zanesljive oskrbe z energijo.

150

Revizija Evropskega računskega sodišča iz leta 2015 je pokazala, da cilj elektroenergetske medsebojne povezanosti (glej odstavek 70) med državami članicami pogosto ni bil izpolnjen in da zmogljivosti zgrajene infrastrukture niso bile vedno izkoriščene v celoti. Sodišče je še ugotovilo, da je poleg omejene razpoložljivosti fizičnih povezav med Španijo in Francijo ovira za vključevanje Španije in Portugalske na trg z energijo Evropske unije tudi to, da je treba izboljšati notranji elektroenergetski omrežji v Španiji in Franciji.

151

Razvoj čezmejne infrastrukture zahteva sodelovanje med sosednjimi državami članicami. Evropsko računsko sodišče je pri reviziji leta 2015 našlo nekaj dobrih primerov, kot je načrt medsebojnega povezovanja na baltskem trgu z energijo (BEMIP), ki pomeni sodelovanje med več državami članicami in Komisijo.216

152

Dogaja pa se tudi, da infrastrukturne težave v eni državi članici povzročijo težave v sosednji državi. Poljska vrhovna revizijska institucija je na primer leta 2014217 ugotovila, da nenačrtovani pretoki električne energije iz Nemčije prek Poljske do čeških in slovaških elektroenergetskih omrežij povzročajo destabilizacijo poljskega elektroenergetskega omrežja in omejujejo njegovo sposobnost prevzemanja uvožene električne energije.

153

Ena od maloštevilnih revizij, v okviru katerih so vrhovne revizijske institucije EU celovito obravnavale energetski prehod (glej odstavke 72 do 79), je revizija218 ukrepov za uresničevanje energetskega prehoda v Nemčiji, ki jo je leta 2016 opravila nemška vrhovna revizijska institucija. Pri reviziji je bilo ugotovljeno, da zvezno ministrstvo za gospodarske zadeve in energijo ni imelo pregleda nad celotnimi stroški energetskega prehoda, da se različne vladne ravni niso usklajevale in da so bili podprti ukrepi izbrani brez upoštevanja njihove stroškovne učinkovitosti. Čeprav je vlada skupaj z neodvisno oceno objavila poročilo o spremljanju, kar je bilo v okviru revizije sprejeto kot pozitivno, cilji ter vprašanja vrednotenja cenovne dostopnosti in zanesljivosti oskrbe niso bili zadostno obravnavani. V okviru revizije je bilo poudarjeno, da nemškega energetskega prehoda ni mogoče uresničiti brez upoštevanja notranjega trga z energijo Evropske unije.

Energija iz obnovljivih virov
154

Na svetovni, makro ravni panoge obnovljivih virov energije v zadnjih letih dosegajo hitro rast, stroški proizvodnje energije iz teh virov, na primer vetrne in sončne, pa se zmanjšujejo. Vendar so bile, kar zadeva mikro in nacionalno raven ter raven EU, v poročilih vrhovnih revizijskih institucij EU o energiji iz obnovljivih virov ugotovljene naslednje zadeve:

  • ovire za naložbe,
  • pomanjkanje stroškovne učinkovitosti ter
  • težave pri spremljanju in vrednotenju.
155

V poročilih vrhovnih revizijskih institucij EU so bile ovire za naložbe v energijo iz obnovljivih virov ugotovljene na področjih, navedenih v nadaljevanju.

  • Regulativno okolje: v poročilih, med drugim tudi v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča iz leta 2014223, so bile kot ovire za naložbe posebej navedene institucionalne in pravne ovire ter večkratne spremembe nacionalnih pravnih okvirov, vključno z retroaktivnimi spremembami režimov subvencij. Leta 2012 je italijanska vrhovna revizijska institucija219 poudarila, da se pravni okvir med regijami močno razlikuje, poljska vrhovna revizijska institucija220 pa je ugotovila zamude pri pripravi novih pravil o proizvodnji energije iz obnovljivih virov221.
  • Izzivi pri vključevanju električne energije iz obnovljivih virov na trg: švedska vrhovna revizijska institucija222 je leta 2016 v okviru svoje revizije opozorila na izzive na trgu z električno energijo. Ugotovila je, da pričakovana nizka cena električne energije za trg ni bila zadostna spodbuda za vlaganje v zmogljivosti, potrebne za izravnavanje čedalje večjega deleža energije iz nestalnih obnovljivih virov v omrežju. Evropsko računsko sodišče je v okviru revizije, ki jo je opravilo leta 2014, ugotovilo, da imajo proizvajalci energije iz obnovljivih virov težave pri pridobivanju potrebnih dovoljenj za priključitev na omrežje.
  • Majhna poraba proračuna EU za energijo iz obnovljivih virov: države članice energijo iz obnovljivih virov financirajo predvsem z nacionalnimi sredstvi, bi lahko majhen obseg uporabe razpoložljivih sredstev EU pomenil oviro za naložbe. Evropsko računsko sodišče je v svojem poročilu iz leta 2014 ugotovilo, da je bilo črpanje sredstev EU za projekte v zvezi z energijo iz obnovljivih virov počasno v primerjavi z na primer projekti na področju energetske učinkovitosti. Kadar so bila uporabljena sredstva EU, so revidirani projekti po ugotovitvah Sodišča prinesli načrtovane izložke, ki so bili večinoma dovolj razviti in pripravljeni za izvedbo223. Med letoma 2013 in 2015 sta tudi italijanska219 in romunska224 vrhovna revizijska institucija prišli do podobnih zaključkov v zvezi z majhno porabo sredstev EU.
156

Stroškovna učinkovitost ukrepov in raven javne podpore sta bili ponavljajoči se temi v revizijskih poročilih o energiji iz obnovljivih virov (glej primere v okviru 9). Evropsko računsko sodišče je leta 2014 ugotovilo, da pri načrtovanju in izvajanju projektov na področju energije iz obnovljivih virov stroškovna učinkovitost ni bila vodilno načelo. Odkrilo je tudi primere, ko je bila javna finančna podpora večja, kot je bilo potrebno za ekonomsko vzdržnost projektov.

Okvir 9

Primeri poročil vrhovnih revizijskih institucij, v katerih sta bila poudarjena pomanjkanje stroškovne učinkovitosti in visoka raven javne podpore projektom na področju energije iz obnovljivih virov

  • Leta 2016 je nemška vrhovna revizijska institucija225 ugotovila, da so bile v okviru programa tržnih spodbud za proizvodnjo toplote iz obnovljivih virov energije financirane neučinkovite tehnologije in tehnologije, za katere je že deloval uveljavljen trg. Program tudi ni upošteval tega, ali prijavitelji dejansko potrebujejo finančno podporo.
  • Leta 2014 je češka vrhovna revizijska institucija226 ugotovila, da je zaradi visoke ravni finančne pomoči za tekoče poslovanje fotovoltaičnih sistemov vračilna doba naložb znašala približno sedem let, čeprav bodo zagotovljene odkupne cene za električno energijo iz obnovljivih virov ostale nespremenjene več kot 20 let.
  • Ciprska vrhovna revizijska institucija227 je ugotovila, da so bile med letoma 2008 in 2013 naprave za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov financirane z javnimi sredstvi kljub temu, da je njihova interna stopnja donosnosti presegala določen prag, kar je pomenilo, da so bile čezmerno financirane.
  • Leta 2014 je danska vrhovna revizijska institucija228 ugotovila, da sončne elektrarne prejemajo preveč podpore, saj se stroški njihove gradnje zmanjšujejo, cene električne energije (vključno z davki) pa zvišujejo.
  • Leta 2014 je vrhovna revizijska institucija Združenega kraljestva229 našla dokaze, da so bile na začetku pogodbe za energijo iz obnovljivih virov oddane brez konkurenčnega postopka in po cenah, ki lahko pogodbenikom zagotovijo višje donose od tistih, ki so potrebni za zagotovitev naložb.
157

V okviru več revizij vrhovnih revizijskih institucij sta bila obravnavana tudi nezadostno spremljanje in vrednotenje programov v zvezi z energijo iz obnovljivih virov. Nemška vrhovna revizijska institucija je na primer leta 2016 ugotovila, da za programe cilji niso bili opredeljeni, zaradi česar ni mogoče spremljati rezultatov teh programov.230 Podobno je bilo pri reviziji, ki sta jo leta 2014 opravila češka vrhovna revizijska institucija in Evropsko računsko sodišče231, ugotovljeno, da so bili cilji in kazalniki smotrnosti, ki so bili določeni za revidirane programe, nenatančni in niso temeljili na zanesljivih izhodiščnih podatkih.

Energetska učinkovitost
158

Vrhovne revizijske institucije EU so pri revizijah energetske učinkovitosti ugotovile:

  • zamude pri doseganju ciljev in začetku izvajanja programov,
  • pomanjkanje stroškovne učinkovitosti ter
  • vrzeli v spremljanju in vrednotenju programov.
159

O zamudah in s tem povezanih tveganjih pri doseganju ciljev EU ali nacionalnih ciljev je med letoma 2013 in 2015 poročalo več vrhovnih revizijskih institucij. Portugalska232 in slovaška233 vrhovna revizijska institucija sta v svojih poročilih na primer navedli zamude pri izvajanju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti v javnih zgradbah. Češka234 in danska235 vrhovna revizijska institucija sta izračunali, da njuni državi ne bosta izpolnili svojih ciljev povečanja energetske učinkovitosti. Slovaška vrhovna revizijska institucija (2015), bolgarska vrhovna revizijska institucija (2015), romunska vrhovna revizijska institucija (2014) in portugalska vrhovna revizijska institucija (2013)236 poročale, da pri izvajanju programov za energetsko učinkovitost nastajajo zamude zaradi pomanjkanja razpoložljivega osebja, ki bi te programe upravljalo.

160

Pri reviziji, ki jo je Evropsko računsko sodišče opravilo leta 2012,237 je bilo ugotovljeno, da pri izbiri ukrepov na področju energetske učinkovitosti, ki bodo financirana z javnimi sredstvi, stroškovna učinkovitost pogosto ni bila upoštevana. Na te probleme so v okviru revizije ukrepov obnove javnih stavb opozarjale tudi poljska vrhovna revizijska institucija (2015), slovaška vrhovna revizijska institucija (2015) in romunska vrhovna revizijska institucija (2014).238 Nasprotno pa je slovaška vrhovna revizijska institucija v svojem revizijskem poročilu leta 2017 ugotovila, da je bilo financiranje energetske obnove stanovanjskih stavb z nacionalnim sredstvi in sredstvi EU stroškovno učinkovito.239

161

Slabosti pri spremljanju in vrednotenju programov za energetsko učinkovitost so ugotovile nemška vrhovna revizijska institucija (2016), slovaška vrhovna revizijska institucija (2015), poljska vrhovna revizijska institucija (2015), slovenska vrhovna revizijska institucija (2013) in portugalska vrhovna revizijska institucija (2013). Ugotovile so na primer, da so bili cilji ukrepov slabo določeni240 ali ni bilo zanesljivih kazalnikov za merjenje uresničevanja ciljev241.

Jedrska energija
162

Večina poročil vrhovnih revizijskih institucij EU o jedrski energiji se je nanašala na stroške obratovanja in vzdrževanja ali razgradnje jedrskih elektrarn.242 Vrhovne revizijske institucije EU so ugotovile:

  • precejšnje povečanje stroškov in povečano negotovost,
  • pomanjkanje ustreznega upoštevanja stroškov ali primanjkljaje v financiranju ter
  • zamude.
163

Evropsko računsko sodišče je leta 2016 izvedlo revizijo243, v okviru katere je ovrednotilo napredek, dosežen pri treh programih pomoči EU pri razgradnji jedrskih elektrarn v Litvi, Bolgariji in na Slovaškem od njegove zadnje revizije leta 2011. Ugotovilo je, da je bil dosežen napredek na območjih nizke radioaktivnosti, kot so turbinske dvorane, razgradnja reaktorskih zgradb pa se še ni začela. Pri številnih projektih razgradnje so nastale zamude, stroški pa so se povečali.

164

Evropsko računsko sodišče je ugotovilo, da se omenjene tri države članice spopadajo s finančnimi izzivi, zlasti Litva, pri kateri je leta 2015 vrzel v financiranju do dokončanja razgradnje znašala 1,56 milijarde EUR. Obveznosti za prihodnje stroške v treh obravnavanih državah članicah niso bile ustrezno utemeljene.

165

V zvezi z vprašanjem končnega odlaganja je Evropsko računsko sodišče v okviru revizije ugotovilo, da bi se skupni ocenjeni stroški omenjenih treh programov razgradnje podvojili, če bi se upoštevali tudi stroški končnega odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Morebitne rešitve za končno odlaganje so šele v fazi snovanja, čeprav je za izvedbo takih rešitev potrebnih več desetletij.

166

Iz poročil drugih vrhovnih revizijskih institucij EU so razvidne podobne ugotovitve glede povečanja stroškov in negotovosti. Francoska vrhovna revizijska institucija je pri reviziji leta 2014244 ugotovila, da so se stroški jedrske energije med letoma 2010 in 2013 povečali s 50 EUR/MWh na 60 EUR/MWh. 21-odstotno povečanje je posledica večjih stroškov vzdrževanja zaradi podaljšanja obratovalne dobe nekaterih jedrskih elektrarn. V tem poročilu je bilo ugotovljeno še, da se bodo prihodnji stroški povečali ter da v zvezi s stroški razgradnje in končnim odlaganjem jedrskih odpadkov obstaja velika negotovost. Leta 2016 je francoska vrhovna revizijska institucija ocenila, da bodo skupni stroški vzdrževanja francoskih jedrskih elektrarn v obdobju 2014–2030 znašali 100 milijard EUR.245 Vrhovna revizijska institucija Združenega kraljestva je leta 2015 poročala o povečanju stroškov in negotovosti glede ocene stroškov razgradnje jedrskih elektrarn.246

Sistem EU za trgovanje z emisijami

167

Skoraj vsa revizijska poročila v zvezi s sistemom EU za trgovanje z emisijami, ki so jih vrhovne revizijske institucije EU objavile po letu 2012, obravnavajo drugo fazo sistema, ki je trajala od leta 2008 do leta 2012. Tretja faza sistema EU za trgovanje z emisijami, ki se izvaja od leta 2013 do leta 2020, je obravnavana v samo enem poročilu vrhovne revizijske institucije.247 V teh poročilih so bili izraženi pomisleki glede:

  • uspešnosti sistema zaradi presežka pravic in njihovih posledično nizkih cen;
  • neustrezno utemeljene nacionalne podpore energetsko intenzivnim podjetjem, za katera velja, da so izpostavljena tveganju selitve virov CO2, in
  • posameznih vidikov izvajanja.
168

Cena pravic v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami je že več let precej nižja od predvidene (glej odstavek 32). Leta 2012 je bilo v okviru skupne revizije, pri kateri je sodelovalo sedem vrhovnih revizijskih institucij248, ugotovljeno, da te nizke cene ovirajo uspešnost sistema EU za trgovanje z emisijami; podobno sta leta 2014 ugotovili tudi nemška249 in francoska250 vrhovna revizijska institucija. Nizke cene pravic v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami so bile manjša spodbuda za naložbe podjetij v čistejšo tehnologijo, s katero bi dolgoročno zmanjšali emisije. Ugotovljeno je bilo, da so nizke cene predvsem posledica presežne ponudbe pravic251 in čedalje večje energetske učinkovitosti252 ali politik na področju energije iz obnovljivih virov253. Leta 2014 je nemška vrhovna revizijska institucija proučila ukrep prestavitve prodaje pravic na poznejše obdobje, s katerim naj bi se odpravilo to neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami (glej odstavek 33), ter ugotovila, da ukrep ne bi prinesel dolgoročne rešitve.254

169

Dve revizijski poročili vrhovnih revizijskih institucij EU sta obravnavali „kompenzacijsko“ podporo, ki so jo nekatere države članic dodelile podjetjem v zvezi s tveganjem „selitve virov CO2 (glej odstavek 30). Švedska vrhovna revizijska institucija je leta 2012 v svojem poročilu o sistemu EU za trgovanje z emisijami in davkih, povezanih s podnebjem,255 ugotovila, da švedska vlada in njene agencije ter švedski parlament niso imeli podlage, da bi ocenili, ali so različni industrijski sektorji dejansko izpostavljeni tveganju selitve virov CO2. V poročilu nemške vrhovne revizijske institucije iz leta 2016, ki je obravnavalo nadomestila, izplačana elektro intenzivnim panogam v Nemčiji,256 je bilo ugotovljeno, da pristojno ministrstvo ni preverilo, ali veliki stroški električne energije dejansko spodbujajo podjetja k preselitvi proizvodnje oziroma ali so koristi, ki jih prinaša energetska učinkovitost, odtehtale stroške.

170

Vrhovne revizijske institucije EU so proučile tudi izvajanje sistema EU za trgovanje z emisijami, pri čemer so opozorile na težave v zvezi z:

  • uspešnostjo mehanizmov, s katerimi se emisije zmanjšujejo z naložbami v države zunaj EU (Luksemburg, 2014; Nemčija, 2014; Portugalska, 2011)257;
  • goljufijami pri davku na dodano vrednost (DDV), ki so vplivale na trgovanje z emisijami vsaj v letih 2008 in 2009 (skupna revizija vrhovnih revizijskih institucij Danske, Finske, Latvije, Litve, Norveške, Poljske, Švedske, 2012; Nemčija, 2014; Portugalska, 2011)258. Od takrat je najmanj 22 držav članic za boj proti davčnim goljufijam začelo uporabljati mehanizem obrnjene davčne obveznosti. V teoriji naj bi ta prispeval tudi k zmanjšanju tveganja, da bi goljufije na področju DDV vplivale na sistem EU za trgovanje z emisijami;
  • ukrepi za zaščito celovitosti trga, ki niso bili dovolj zanesljivi, ter sistemi za spremljanje emisij in poročanje o njih, ki so bili neusklajeni in v katerih so bile slabosti (Evropsko računsko sodišče, 2015).259

Promet

171

Relevantne revizije na področju prometa so se nanašale neposredno na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v prometnem sektorju ali pa so obravnavale nizkoogljične načine prevoza ali prehod na te načine prevoza. Čeprav revizije visokoogljičnih načinov prevoza, kot sta cestni in zračni prevoz, lahko načnejo pomembna vprašanja stroškovne učinkovitosti,260 poročila niso veljala za relevantna, če niso neposredno obravnavala vprašanj energetike ali podnebnih sprememb. Poleg revizijskih poročil o biogorivih je Evropsko računsko sodišče našlo le eno revizijsko poročilo o visokoogljičnih načinih prevoza, v katerem so energetsko-podnebna vprašanja obravnavana neposredno, in sicer poročilo o emisijah iz avtomobilov, ki ga je objavila malteška vrhovna revizijska institucija.261

172

Pri relevantnih revizijah na področju prometa, ki so jih opravile vrhovne revizijske institucije EU, je bilo ugotovljeno, da:

  • prevoz blaga ni bil preusmerjen s cest na železnice in pomorske/celinske plovne poti;
  • obstajajo problemi pri snovanju in uspešnosti politike na področju biogoriv.
173

V več poročilih vrhovnih revizijskih institucij EU (Češka, 2017 in 2014; Avstrija, 2015) je bilo ugotovljeno, da se prevoz blaga ne preusmerja s cestnega prevoza na železniški prevoz in prevoz po pomorskih/celinskih plovnih poteh, ki povzročata manj emisij CO2.262 Evropsko računsko sodišče je v letih 2015263 in 2016264 ugotovilo, da prevoz po celinskih plovnih poteh in železniški prevoz ne moreta tekmovati s cestnim prevozom. Leta 2016265 je odkrilo tudi neuspešne in netrajnostne naložbe v pristanišča.

174

Certifikacijske sheme za biogoriva je revidiralo več vrhovnih revizijskih institucij EU (Evropsko računsko sodišče, 2016; Francija, 2016 in 2012; Bolgarija, 2015; Portugalska, 2014; Poljska, 2014; Slovaška, 2014).266 Evropsko računsko sodišče je v svojem poročilu iz leta 2016 ugotovilo slabosti pri postopkih, ki jih Komisija uporablja za priznavanje in nadzor prostovoljnih shem za certificiranje trajnostnih biogoriv.267 S tem povezani statistični podatki so bili nezanesljivi, saj državam članicam z ničimer ni bilo preprečeno, da bi v svoje statistične podatke vključile biogoriva, katerih trajnost ni bila preverjena.

175

V letih 2014 in 2015 so vrhovne revizijske institucije držav članic (Bolgarije, Portugalske in Poljske)268 ugotovile, da vmesni nacionalni cilji za biogoriva269 niso bili izpolnjeni. Francoska vrhovna revizijska institucija je v poročilu iz leta 2016 navedla, da bi bil cilj za biodizel lahko dosežen, izrazila pa je dvom glede doseganja cilja za bioetanol.270 Vrhovni revizijski instituciji Slovaške (2014) in Francije (2012) sta poudarili skromen vpliv biogoriv na energetsko neodvisnost271 ali na skupno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov272.

Kmetijstvo in gozdarstvo

176

Razen ene revizije Evropskega računskega sodišča iz leta 2012273 so se vsa analizirana poročila vrhovnih revizijskih institucij EU v sektorju kmetijstva in gozdarstva, ki bi lahko bila povezana z emisijami in shranjevanjem toplogrednih plinov, nanašala izključno na gozdarstvo. Evropsko računsko sodišče ni našlo nobenega poročila o emisijah toplogrednih plinov iz kmetijstva.

177

Vrhovni revizijski instituciji Belgije (2016) in Romunije (2014) ter Evropsko računsko sodišče (2015) so ugotovili razne probleme, povezane s krčenjem gozdov, kot sta nesistematično izplačevanje nadomestil za zemljišča, na katerih je bil gozd izkrčen, ali neustrezno ukrepanje proti nezakoniti sečnji.274 Evropsko računsko sodišče je v svojem poročilu iz leta 2014275 ugotovilo, da se sredstva EU za preprečevanje gozdnih požarov in obnavljanje poškodovanih gozdov niso dobro upravljala.

178

Druga poročila so obravnavala stroškovna učinkovitost gozdarskih ukrepov. Portugalska vrhovna revizijska institucija je v poročilu iz leta 2017 kritizirala izbiro projektov in kakovost predhodnih in naknadnih ocen.276 Leta 2016 je vrhovna revizijska institucija Litve odkrila visoke stroške upravljanja, nizke stopnje črpanja sredstev in zamude.277 Vrhovna revizijska institucija Francije pa je leta 2015 opozorila na pomanjkanje usklajevanja med programi na področju gozdarstva.278

Odpadki in krožno gospodarstvo

179

Poročila vrhovnih revizijskih institucij EU o odpadkih so obravnavala predvsem:

  • izvajanje in izvrševanje zakonodaje o odpadkih,
  • uspešnost ravnanja s komunalnimi odpadki.
180

V več poročilih vrhovnih revizijskih institucij EU (Portugalska, 2015; Litva, 2013; Romunija, 2013; Evropsko računsko sodišče, 2012, in skupno poročilo osmih nacionalnih vrhovnih revizijskih institucij iz leta 2012)279 so bile ugotovljene problematične zadeve v zvezi s slabim ali zapoznelim izvajanjem zakonodaje o odpadkih, zlasti glede odlagališč.

181

Več večinoma novejših poročil (Francija, 2017; Latvija, 2017 in 2015; Estonija, 2016; Slovenija, 2015; Združeno kraljestvo, 2014; Litva, 2013) je bilo osredotočenih na uspešnost ravnanja s komunalnimi odpadki, kot so odpadki iz gospodinjstev, institucij in malih podjetij.280 V okviru revizij so bile ugotovljene slabosti pri upravljanju ravnanja s komunalnimi odpadki, kot so pomanjkanje ustrezne ureditve ali nadzora nad uresničevanjem ciljev in nizke stopnje recikliranja.

182

Evropsko računsko sodišče je leta 2016 v poročilu o potrati hrane281 ugotovilo, da dosedanji ukrepi EU niso bili zadostni in da bi bilo treba strategijo EU za boj proti izgubi hrane okrepiti in bolje uskladiti.

Prilagajanje

183

Prilagajanje podnebnim spremembam je bilo obravnavano v približno 20 % poročil vrhovnih revizijskih instituciji EU, od katerih se jih je tretjina ukvarjala s poplavami (za podrobnosti o ugotovitvah glej okvir 10).

Okvir 10

Primeri revizijskih ugotovitev o preprečevanju poplav, zaščiti pred njimi in odzivih nanje

  • razdrobljenost odgovornosti za poplavno problematiko in pomanjkanje usklajevanja med različnimi vladnimi ravnmi države ali ravnmi upravnih organov (Bolgarija, 2016; Nemčija, 2016; Italija, 2015);282
  • nezadostne omejitve pri urbanističnem načrtovanju na poplavnih območjih (Slovenija, 2014; Francija 2012);283
  • zamude pri izvajanju načrtov obvladovanja poplav, programov ali projektov (Bolgarija, 2016; Irska, 2015; Italija, 2015; Poljska, 2015; Slovenija, 2014);284
  • neobstoj ali zastarelost načrtov za opozarjanje pred poplavami (Romunija, 2014; Francija, 2012);285
  • slabo vzdrževanje infrastrukture za preprečevanje poplav (Evropsko računsko sodišče, 2014; Združeno kraljestvo, 2014; Slovenija, 2014; Poljska, 2013 in 2012)286.
184

Pri drugih revizijah so bila obravnavana vprašanja, kot so preskrba z vodo in kakovost vode287, ukrepi za preprečevanje in obvladovanje nesreč288 ter biotska raznovrstnost.

185

Strategije prilagajanja v državah članicah so bile obravnavane v okviru kooperacijske revizije, ki jo je leta 2012 izvedlo devet vrhovnih revizijskih institucij EU in tretjih držav.289 Pri reviziji je bilo ugotovljeno, da vlade niso dovolj dobro pripravljene na pričakovane vplive podnebnih sprememb. EU je od takrat sprejela strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam, ki vse države članice spodbuja k sprejetju celovitih prilagoditvenih strategij (glej odstavek 124).

Revizije na medsektorskih tematskih področjih

186

Približno 10 % revizij se nanaša na medsektorska vprašanja, ki lahko vplivajo na razne gospodarske sektorje ali področja energetskih in podnebnih ukrepov. Medsektorska tematska področja so bila obravnavana v štirih sklopih:

  • raziskave na področju podnebja in energije;
  • financiranje blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, vključno z davki;
  • metarevizije/pregledi ali revizije celotnega področja energetike in podnebnih sprememb;
  • snovanje in izvajanje politike, ki temelji na dokazih.
187

Šest vrhovnih revizijskih institucij EU je poročalo o posebnih raziskavah na področju podnebja in energetike. Leta 2014 je francoska vrhovna revizijska institucija290 poudarila, da so za uspešen energetski prehod potrebni tehnološki preboji, vendar ne kaže, da bi obstajale razvite tehnologije, s katerimi bi bilo mogoče do leta 2030 zagotoviti varnost energetskega sistema, ter da ni zagotovila, da bodo morebitna prelomna tehnološka odkritja tehnično in ekonomsko dostopna. Tri poročila (Danska, 2013; Švedska, 2012; Finska, 2011)291 so obravnavala splošne raziskovalne programe ali konkretne projekte. Vrhovne revizijske institucije so v svojih poročilih v glavnem poudarile pomen raziskav in inovacij za podnebje in energetiko, in obenem navedle, da možnosti, ki jih ponujajo raziskave in inovacije niso bile v celoti raziskane ali jasno dojete. Tri revizije (Združeno kraljestvo, 2017 in 2012; Poljska, 2015)292 so obravnavale čiste tehnologije izrabe premoga ter opozorile na neučinkovite postopke javnega naročanja in neučinkovito podporo za razvoj teh tehnologij.

188

Nekatere revizije (npr. Latvija, 2017; Evropsko računsko sodišče, 2013 in 2016; Nizozemska, 2014; Španija, 2012) so obravnavale financiranje naložb v več sektorjih, npr. v infrastrukturo v energetiki in prometu v državah članicah, v EU in zunaj nje.293 Evropsko računsko sodišče je pri svoji reviziji leta 2016294 na primer ugotovilo resno tveganje, da cilj, da se med letoma 2014 in 2020 vsaj en evro od petih iz proračuna EU porabi za podnebne ukrepe, ne bo dosežen. Ugotovilo je, da je financiranje podnebnih ukrepov v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada obsežnejše in bolje usmerjeno, na področju kmetijstva, razvoja podeželja in ribištva pa ni bilo pomembne preusmeritve sredstev v podnebne ukrepe. Poleg tega je Evropsko računsko sodišče ugotovilo, da je na področju raziskav potrebno takojšnje ukrepanje, saj prispevki iz sredstev za raziskave močno zaostajajo.

189

Nekatere revizije so obravnavale davke, povezane s podnebjem, ali učinek sprememb davčnega sistema na zelene naložbe. Švedska vrhovna revizijska institucija295 je tako ugotovila, da poročila vlade in agencij ne omogočajo celovitega pregleda nad stroški in učinki davkov, povezanih s podnebjem. Opozorila je tudi na omejitve pri modelih, ki jih vlada uporablja za modeliranje ekonomskih učinkov. V francoskem revizijskem poročilu iz leta 2016296 je bilo ugotovljeno, da so bile davčne ugodnosti in podpora, dodeljene okolju neprijaznim dejavnostim, večje od podpore, dodeljene trajnostnim dejavnostim.

190

Nekatere vrhovne revizijske institucije so opravile revizije nacionalnih strategij na področju podnebnih sprememb.297 Vrhovne revizijske institucije Nizozemske (2015), Francije (2014), Švedske (2013) in Finske (2012) so objavile metarevizije in preglede, v katerih so skupaj predstavile vse svoje nacionalne ugotovitve na področju energetike in podnebnih sprememb.298

191

Nekatere revizijske ugotovitve so se nanašale na podatke in metode, ki jih uporabljajo vlade za snovanje in izvajanje politik. Pri reviziji iz leta 2016 glede zanesljivosti oskrbe z energijo299 na primer je Evropsko računsko sodišče opozorilo na težave pri modeliranju povpraševanja po plinu. V poročilu švedske vrhovne revizijske institucije iz leta 2012 je bilo prav tako opozorjeno na omejitve ekonomskih modelov, ki jih uporablja švedska vlada.300

Področja, na katerih revizijsko delo ni bilo celovito

192

Vrhovne revizijske institucije EU so obravnavale različne teme na področju energetike in podnebnih sprememb ter prišle do številnih pomembnih ugotovitev. Kljub temu so bila nekatera področja energetike in podnebja v okviru revizij do zdaj obravnavana v manjšem obsegu:

  • prilagajanje (glej odstavek 144);
  • evidence toplogrednih plinov EU in posameznih držav ter raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo;
  • tretja faza sistema EU za trgovanje z emisijami (glej odstavek 167);
  • emisije iz cestnega prometa (glej odstavek 171);
  • emisije iz kmetijstva (glej odstavek 176).
193

Evropsko računsko sodišče je med 28 vrhovnimi revizijskimi institucijami EU izvedlo anketo o izzivih, s katerimi se spopadajo pri revidiranju področja energetike in podnebja. Institucije so v odgovorih kot najpogostejše težave navedle dajanje premalo prednosti energetskim in podnebnih temam, nejasne cilje politike in zaradi tega neprimerna merila za revizijo ter pomanjkanje strokovnega znanja.

194

Področje prilagajanja podnebnim spremembam je bilo revidirano precej manj pogosto kot področje blažitve podnebnih sprememb (glej odstavek 144). Tretjina poročil, ki so obravnavala prilagajanje, se je nanašala na poplave. Nekatera poročila so obravnavala pomanjkanje vode v vodovodnih sistemih ali v posameznih namakalnih sistemih, nobeno poročilo pa ni obravnavalo razmerja med pomanjkanjem vode in podnebnimi spremembami. Evropsko računsko sodišče ni našlo nobene revizije, ki bi bila osredotočena na prilagajanje v posameznih sektorjih, kot so kmetijstvo, načrtovanje infrastrukture, zdravje ali biotska raznovrstnost. Okrog leta 2012 je bilo opravljenih nekaj prvih revizij o pripravljenosti držav članic na prilagajanje, vendar nobene po tem, ko je bilo v strategiji EU za prilagajanje iz leta 2013 državam članicam priporočeno, naj pripravijo strategije prilagajanja.

195

Vrhovne revizijske institucije EU so na vprašanje, zakaj področje prilagajanja ni bilo revidirano pogosteje, odgovorile:

  • politika prilagajanja je še vedno nova;
  • ukrepe za prilagajanje pogosto sestavljajo razpršeni projekti majhnega obsega. Kadar te projekte financirajo občine, vrhovne revizijske institucije morda nimajo ustrezne revizijske pristojnosti;
  • revidiranje ukrepov za prilagajanje je zaradi njihove medsektorske/čezmejne in dolgoročne narave zapleteno;
  • tveganje, povezano s prilagajanjem, je po oceni nekaterih vrhovnih revizijskih instituciji držav članic majhno.
196

Za cilje glede zmanjšanja emisij se kot izhodišče uporabljajo evidence emisij toplogrednih plinov EU in posameznih držav (glej odstavek 26), ki se uporabljajo tudi za preverjanje, ali so emisije držav članic skladne z odločbo o porazdelitvi prizadevanj (glej odstavek 35) in mednarodnimi zavezami v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (glej odstavek 18). Evidence bodo verjetno imele pomembno vlogo tudi v prihodnosti v okviru Pariškega sporazuma. Nanje se je neposredno nanašala le ena revizija vrhovnih revizijskih institucij EU, in sicer revizija, ki jo je leta 2009 opravila estonska vrhovna revizijska institucija.301 Ta je revidirala nacionalna prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in ugotovila, da obstaja tveganje, da bodo estonske emisije večje od napovedanih iz več razlogov:

  • pomanjkanje podatkov in metodološke slabosti, niso bili vključeni vsi sektorji in onesnaževala;
  • metoda, uporabljena za izračun količine toplogrednih plinov, ki jo absorbirajo gozdovi, je pomanjkljiva, in
  • učinek sprememb rabe zemljišč ni bil ocenjen.
197

Romunska vrhovna revizijska institucija302 leta 2011 teh evidenc ni revidirala neposredno, temveč se je sklicevala na poročilo Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja iz leta 2010, v katerem je bilo ugotovljeno, da so v romunski evidenci toplogrednih plinov neskladnosti. Zato je bila Romunija začasno izključena iz sodelovanja v mednarodnem sistemu trgovanja z emisijami, uvedenem v okviru Kjotskega protokola. Litva303 se je v prvi polovici leta 2012 spopadala s podobnimi težavami. Leta 2011 je portugalska vrhovna revizijska institucija304 ugotovila neskladnosti med metodami obračunavanja emisij, ki jih uporabljajo portugalski organi, in metodami, ki se zahtevajo po Kjotskem protokolu.

198

Po navedbah vrhovnih revizijskih institucij EU revizijsko delo v zvezi z evidencami emisij toplogrednih plinov EU in posameznih držav ter rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom ni bilo celovito zaradi majhnega finančnega pomena teh evidenc in pomanjkanja tehničnega znanja.

Del III: Glavni izzivi

199

V delu I tega panoramskega pregleda je opisano, kaj na področju energetike in podnebnih sprememb počne EU, v delu II pa so predstavljene ugotovitve vrhovnih revizijskih institucij EU na tem področju. Na podlagi tega je Evropsko računsko sodišče opredelilo sedem področij, na katerih se po njegovem mnenju pojavljajo glavni izzivi glede energetike in podnebnih sprememb. Pri vsakem področju so zastavljena širša vprašanja, ki naj bi zagotovila okvir za sedanjo obravnavo glavnih sprememb, ki trenutno potekajo, spodbudila razpravo med deležniki ter prispevala k prepoznavanju potencialnih priložnosti in tveganj za revizijo v prihodnosti.

1. Upravljanje na področju energetike in podnebnih sprememb

200

EU si je za leti 2020 in 2030 ter za leto 2050 določila naslednje cilje, povezane s podnebjem in energijo: zmanjšati emisije toplogrednih plinov, izboljšati energetsko učinkovitost in povečati delež energije iz obnovljivih virov (glej odstavek 21). Poleg tega so njeni cilji tudi razvoj delujočega notranjega trga z energijo, zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo in povezovanje obnovljivih virov energije. Pri tem je bil dosežen velik napredek (glej odstavek 22). Sedanje projekcije kažejo, da bo za dosego ciljev do leta 2030 in ciljev do leta 2050 potrebno doseči večji napredek (glej odstavek 23).

201

Cilje EU je mogoče doseči le s kombinacijo zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov na ravni EU ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Na področju energetike in podnebnih sprememb imajo EU in države članice deljeno pristojnost (glej odstavek 11) ter morajo sodelovati v duhu solidarnosti in vzajemnega zaupanja.305. Države članice ohranjajo izključno pristojnost na nekaterih področjih, kot je njihova nacionalna mešanica virov energije.

202

Energetiko in podnebne spremembe je treba obravnavati skupaj. Proizvodnja in poraba energije ustvarjata 79 % emisij toplogrednih plinov (glej odstavek 39). Poleg tega lahko odločitve v eni državi članici vplivajo na razmere v drugih državah članicah in na doseganje skupnih ciljev EU. Za upravljanje in spremljanje energetskih in podnebnih ukrepov, zmanjševanje tveganj, preprečevanje prekrivanj in zagotavljanje napredka ob hkratnem odkrivanju stroškovno učinkovitih rešitev so v EU potrebni učinkoviti sistemi upravljanja.

203

EU in nacionalne vlade so se zavezale, da bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov (glej odstavek 19). Pri spremljanju napredka pri doseganju ciljev glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (glej odstavek 26) imajo pomembno vlogo evidence toplogrednih plinov. Te pogosto vključujejo zapletene ocene, preverjajo pa jih EU, organi držav članic in Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja.

204

Spremljanje obsega, v katerem se izpolnjujejo finančne obveznosti v zvezi z energetskim prehodom in podnebnimi spremembami, je zahtevno. EU se je zavezala, da bo med letoma 2014 in 2020 vsaj en evro od petih iz svojega proračuna porabila za podnebne ukrepe (glej odstavek 133). Evropsko računsko sodišče je v okviru svoje revizije leta 2016 ugotovilo, da je tveganje, da ta cilj ne bo dosežen, veliko (glej odstavek 188). Razvite države so se zavezale, da bodo do leta 2020 vsako leto zagotovile 100 milijard USD za podporo prizadevanjem držav v razvoju za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev (glej odstavek 20), čeprav odgovornost za izpolnjevanje tega cilja ni porazdeljena.

205

Javne revizije imajo lahko pomembno vlogo pri zagotavljanju javne odgovornosti glede izpolnjevanja vladnih ciljev in zavez ter lahko veliko prispevajo k ohranjanju zaupanja državljanov v njihove vlade in EU. Vendar so imele vrhovne revizijske institucije EU do zdaj le manjšo vlogo pri revidiranju nekaterih pomembnih sistemov upravljanja na področju energetike in podnebja ter procesov spremljanja, kot so evidence toplogrednih plinov (glej odstavka 196 in 197).

2. Politika na podlagi dokazov

206

Oblikovanje in izvajanje politik bi morali temeljiti na najboljših razpoložljivih podatkih, modeliranju in analizi (glej odstavek 137). To je pri politikah na področju energetike in podnebnih sprememb zahtevno, saj je ta tematika kompleksna, nekateri podatki so razmeroma novi, spremembe zaradi energetskega prehoda in podnebnih sprememb pa hitre.

207

Evropska komisija se pri presojanju alternativnih možnosti energetske in podnebne politike zanaša na širok razpon podatkov, tehnike modeliranja in oceno učinka (glej odstavek 138). Pri preteklih revizijah so bile poudarjene težave z zbiranjem podatkov (glej odstavka 157 in 161), modeli in oceno učinka (glej odstavek 191).

208

Kakovostni podatki, analiza in modeli ostajajo pomembna orodja za presojanje možnosti energetskih in podnebnih politik ter bodo potrebni za celovite nacionalne energetske in podnebne načrte, ki jih bodo morale države članice pripraviti v okviru predlagane uredbe o upravljanju energetske unije (glej odstavek 79), če bodo sedanji predlogi sprejeti.

3. Energetski prehod

209

Proizvodnja in poraba energije ustvarjata 79 % emisij toplogrednih plinov (glej odstavek 39). EU je v zadnjih desetletjih napredovala v prizadevanjih, da bi bil njen energetski sektor bolj trajnosten, cenovno sprejemljiv in varen, vendar bo morala za njegov prehod na nizkoogljične vire energije storiti še precej več, pri tem pa se še vedno spopada s številnimi izzivi.

210

Po pričakovanjih naj bi se proizvodnja energije iz fosilnih goriv v EU precej zmanjšala, obenem pa naj bi proizvodnja energije iz obnovljivih virov stalno rasla (glej odstavek 48). Proizvodnja energije iz obnovljivih virov prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, s tem ko zmanjšuje odvisnost od uvoza, pa tudi k povečevanju zanesljivosti oskrbe z energijo v EU. Hkrati pa je vključevanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov v energetski sistem problematično. Za reševanje problemov, kot so spremenljivost proizvodnje energije iz nezanesljivih obnovljivih virov energije, shranjevanje, decentralizirana proizvodnja energije in bolj dinamično upravljanje povpraševanja, so še vedno potrebne temeljite spremembe v elektroenergetskem sistemu (glej odstavke 73 do 76). Energetska infrastruktura v državah članicah in za povezavo med njimi še ni v celoti zasnovana za povezane trge (glej odstavke 68 do 71). Podobno bodo potrebne spremembe rabe energije v prometnem sektorju, in sicer preusmeritev na načine prevoza, ki povzročajo manj emisij CO2, ter uporabo biogoriv in alternativnih goriv, kot je električna energija (glej odstavek 98). Energetski sistem bi bilo mogoče dodatno preoblikovati z ukrepi na področju energetske učinkovitosti (glej odstavka 42 in 43).

211

Naložbe v infrastrukturo bodo morale temeljiti na dolgoročnem razumevanju njihovih vplivov na podnebje in drugih vplivov. Premog je na primer energetski vir, ki povzroča največje relativne količine emisij toplogrednih plinov (glej sliko 8). Zaradi naložb v morebitne nove premogovnike in termoelektrarne na premog bi bila energetska podjetja prisiljena še več desetletij uporabljati te vire, pri čemer ni nujno, da bo na voljo tudi učinkovita in uspešna tehnologija za zajemanje ali omejevanje njihovih emisij toplogrednih plinov (glej odstavek 56). Poleg tega bi take naložbe povzročile nadaljnje presežne zmogljivosti na nasičenem trgu (glej odstavek 74) ter s tem dodatne težave pri privabljanju naložb v zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

212

Obstoječe zmogljivosti bo morda treba zaradi zvišanja cene ogljika ali spremembe podnebne ali energetske zakonodaje zapreti prej, kot je bilo načrtovano (t. i. nasedle naložbe). Take naložbe, na primer v elektrarne na premog ali jedrske elektrarne, so pogosto skoncentrirane v nekaterih regijah, ki so morda močno odvisne od tovrstne gospodarske dejavnosti in s tem povezanih delovnih mest (glej odstavek 77). To ustvarja potrebo po načrtovanju socialnega prilagajanja, kadar je treba zaradi spodbujanja energetskega prehoda ukiniti uveljavljene energetske sektorje.

213

Energetski prehod lahko poleg učinkov na blažitev podnebnih sprememb prinese tudi koristi na področjih, kot sta izboljšanje kakovosti zraka, zmanjšanje odvisnosti od uvoza in rast zaradi zelenih delovnih mest.

4. Uspešna uporaba raziskav in inovacij

214

Da bi dosegli dolgoročnejše cilje na področju energetike in podnebja, bo treba razviti nove tehnologije in jih široko uporabljati v več sektorjih (glej odstavka 128 in 129). Raziskave in inovacije morajo zato z zagotavljanjem učinkovitejših in stroškovno konkurenčnih nizkoogljičnih tehnologij imeti ključno vlogo pri preoblikovanju EU v nizkoogljično družbo. Dosežen je bil velik napredek, na primer pri razvoju tehnologij na področju energije iz obnovljivih virov, vendar so možnosti za nadaljnji razvoj še velike. V energetskem sektorju bodo potrebne tudi boljše in stroškovno učinkovitejše tehnologije za shranjevanje energije in zajemanje CO2, npr. za preostale plinske elektrarne (glej odstavka 56 in 76). Za občutno zmanjšanje emisij v prometu bo treba razviti alternativna goriva (glej odstavke 97 do 102), vendar so za vozila, ki uporabljajo taka goriva, še vedno značilni tehnične omejitve (npr. omejen doseg) in visoki stroški.

215

Pogosto traja več let, preden je mogoče novo tehnologijo uporabljati na industrijski ravni. Zato bo treba v naslednjem desetletju močno napredovati pri razvoju tehnologij, potrebnih za zmanjšanje emisij med letoma 2030 in 2050. Trenutno ni gotovo, da bodo ti prihodnji tehnološki preboji tehnično možni ter splošno in ekonomsko dostopni do leta 2030 (glej odstavek 187). EU je še vedno pomembno središče za inovacije na področju blažitve podnebnih sprememb ter naložbe v raziskave in razvoj. Svetovne naložbe v energijo iz obnovljivih virov so prispevale k zmanjšanju stroškov in precejšnji rasti. Vendar EU na nekaterih področjih še vedno zaostaja pri uvajanju novih tehnologij, obenem pa si prizadeva dati na trg obetavne, z energijo povezane inovacije (glej odstavek 130).

216

Inovacije na področju energije so odvisne od prispevkov širokega nabora deležnikov, od podjetji in potrošnikov, lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov do institucij EU. Zasnova trga in javni organi imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju okolja, ki omogoča inovacije. Javno financiranje ima pri tem pogosto le razmeroma majhno vlogo, a je lahko še vedno odločilno na nekaterih področjih, kot so inovacije v zgodnji fazi. Pri reviziji Evropskega računskega sodišča iz leta 2016 je bilo ugotovljeno tveganje, da cilj, po katerem naj bi se 35 % celotnega proračuna programa Obzorje 2020 porabilo za podnebne ukrepe, ne bo dosežen (glej odstavek 188).

5. Načrtovanje in obravnavanje prilagajanja

217

Učinki podnebnih sprememb se že kažejo. Podnebne spremembe bodo na državljane EU vplivale na več načinov, vključno s povečano pogostostjo suš in poplav ter gozdnih požarov, učinki na proizvodnjo hrane, škodo na zasebni in javni infrastrukturi ter zahtevami po večji zaščiti, spreminjajočimi se tveganji za zdravje, vplivi na zaposlovanje, migracije ipd. (glej odstavke 118 do 122). EU in države članice morajo prilagajanje načrtovati. Pariški sporazum je prvi mednarodni sporazum, ki priznava potrebo po prilagajanju podnebnim spremembam (glej odstavek 19). EU je že leta 2013 pripravila strategijo za prilagajanje in države članice pozvala, naj pripravijo svoje nacionalne strategije (glej odstavek 124).

218

Za opis in napovedovanje vplivov podnebnih sprememb je mogoče uporabiti podnebne, okoljske, družbene in ekonomske modele. To je pomembna, toda zahtevna naloga (glej odstavka 138 in 139).306 Zvišanje morske gladine ali širitev puščav na nekaterih območjih bi lahko na primer povzročilo selitve prebivalstva v Evropi in v Evropo (glej odstavek 122). Pravilno predvidevanje in načrtovanje prilagajanja, s katerima bi se zmanjšala potreba po poznem ukrepanju kot odziv na dogodke, ki bi pomenilo večje stroške in nepredviden pritisk na javne proračune, bosta za EU in države članice velik izziv.

6. Financiranje

219

Da bi dosegli cilje EU na področju podnebja in energetike za leto 2030, bodo po oceni Komisije v obdobju 2020–2030 vsako leto potrebne naložbe v višini približno 1 115 milijard EUR, predvsem v prometni ter stanovanjski in storitveni sektor (glej okvir 8). Ta naložbe za blažitev podnebnih sprememb bodo morale biti financirane iz javnih in zasebnih virov. Ob regulativnih ali tržnih pomanjkljivostih lahko ukrepajo države, kot so to storile v primeru energije iz obnovljivih virov (glej odstavek 75), ter tako prispevajo k svetovni rasti te nove gospodarske panoge in s tem precejšnjemu zmanjšanju stroškov energije iz obnovljivih virov (glej odstavek 64). Močno orodje bi bila tudi stabilnejša cena ogljika, ki bi lahko spodbudila več zasebnih naložb v nizkoogljične zmogljivosti in energetsko učinkovitost (glej odstavek 32).

220

Stroške prilagajanja podnebnim spremembam je težko napovedati (glej okvir 8), še težje pa je napovedati verjetne koristi naložb v prilagajanje, kar je problematično za tradicionalne presoje v okviru revizije stroškovne učinkovitosti, analizo stroškov in koristi ter spremljanje uspešnosti. Prilagajanje zahteva dolgoročno načrtovanje in odločitve glede velike infrastrukture, kot so infrastruktura za preskrbo z vodo, namakalni sistemi in protipoplavni sistemi. Ni nujno, da bodo tržne sile in običajne analize stroškov in koristi brez pravih spodbud privedle do optimalnih naložb za take dolgoročne ukrepe prilagajanja. Za odpravo tržnih pomanjkljivosti bo verjetno treba v velikem obsegu mobilizirati javna finančna sredstva. Vendar bi moral v prilagajanje precej vlagati tudi zasebni sektor, saj je v njegovem dolgoročnem interesu, da postane odporen proti podnebnim spremembam in da raziskuje s tem povezane nove poslovne priložnosti (glej odstavek 136).

221

V energetskem sektorju je eden od ključnih izzivov, s katerimi se spopadajo EU in ustrezne države članice, razgradnja jedrskih elektrarn. V EU je 90 jedrskih elektrarn že zaprtih, vendar še niso razgrajene. Pričakuje se, da bo do konca leta 2025 zaprtih več kot 50 zdaj delujočih reaktorjev v EU. Po ocenah Komisije naj bi skupni stroški ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki znašali približno 400 milijard EUR (glej odstavek 59).

222

Evropsko računsko sodišče je pri nedavni reviziji razgradnje jedrskih elektrarn v treh državah članicah EU ugotovilo, da bi se skupni ocenjeni stroški podvojili, če bi se upoštevali tudi stroški končnega odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva (glej odstavek 163). Iz poročila Komisije je razvidno, da večina držav članic ni opredelila konkretnih konceptov za odlaganje srednje in visoko radioaktivnih odpadkov ter izrabljenega goriva, kot je izbira lokacije ali priprava načrta (glej odstavek 59).

223

Zato sta za EU in njene države članice razgradnja jedrskih elektrarn in odlaganje jedrskih odpadkov pereč in drag problem, vendar hkrati prinašata tudi številne poslovne in zaposlitvene priložnosti (glej odstavek 58).

7. Vključevanje državljanov EU

224

Prehod na nizkoogljično gospodarstvo bo vplival na vse sektorje gospodarstva in družbe. Vplival bo na to, kako državljani živijo, potujejo, trošijo, načrtujejo in investirajo. Leta 2014 so neposredne emisije iz gospodinjstev prispevale 24 % emisij toplogrednih plinov307, potrošniške izbire pa vplivajo na številne druge vire emisij toplogrednih plinov. Vključevanje državljanov v energetski prehod zdaj velja kot pomembno tako za razumevanje, odobravanje in plačevanje potrebnega prehoda kot za spodbujanje aktivne udeležbe. Zato bo treba spremeniti obnašanje, na primer način proizvodnje in porabe energije. Državljani EU lahko emisije EU zmanjšujejo neposredno, na primer tako, da kupujejo energetsko učinkovita stanovanja, uporabljajo energetsko učinkovite naprave (glej odstavke 85 do 87), proizvajajo energijo iz obnovljivih virov (glej odstavke 62 do 64) in uporabljajo trajnostne načine prevoza (glej odstavka 90 in 96).

225

Državljani lahko sodelujejo na individualni, lokalni, mestni, regionalni, državni in evropski ravni, vendar so jim pogosto najbližje lokalne uprave. Te imajo veliko možnosti, da več državljanov vključujejo z dejavnostmi po načelu od spodaj navzgor in gibanji, kot je Konvencija županov za podnebje in energijo (glej odstavek 124).

Panoramski pregled je sprejel senat I na zasedanju 21. junija 2017.

Za Evropsko računsko sodišče

Klaus-Heiner LEHNE
Predsednik

Priloga

Priloga: Pristop

Ta panoramski pregled temelji na:

  • dokumentarni analizi direktiv, uredb, sklepov, strategij, ocen učinka, vrednotenj in študij EU, ustrezni sodni praksi EU in, kadar je primerno, objavljenih akademskih raziskav;
  • pogovorih z 21 generalnimi direktorati Komisije308, vključno s Skupnim raziskovalnim središčem (JRC), ter z Evropsko agencijo za okolje (EEA), Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in sekretariatom Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC);
  • informativnih obiskih v Nemčiji, Španiji in na Poljskem;
  • sodelovanju z 28 vrhovnimi revizijskimi institucijami EU:
    • zbirka več kot 650 poročil o revizijah smotrnosti poslovanja, ki so jih od leta 2010 objavile vrhovne revizijske institucije in ki obravnavajo energetiko, podnebno politiko in naložbe, povezane z blaženjem in prilagajanjem ter izbor najustreznejših poročil309 za poglobljeno branje: 269 poročil vrhovnih revizijskih institucij EU, vključno s poročili Evropskega računskega sodišča, objavljenih med januarjem 2012 in marcem 2017310;
    • anketa med vrhovnimi revizijskimi institucijami o zadevah, ki so jih revidirale, in izzivih, s katerimi se spopadajo. Odgovorile so vse vrhovne revizijske institucije. Rezultati so bili predstavljeni na seji odbora za stike vrhovnih revizijskih institucij oktobra 2016;
    • seminar z vrhovnimi revizijskimi institucijami januarja 2017, ki je vključeval predstavitev predhodnih rezultatov in razmislekov o izzivih in priložnostih za revizorje na področju energetike in podnebnih sprememb;
    • sklicevanja na posamezna poročila vrhovnih revizijskih institucij so bila preverjena pri teh institucijah, na podlagi česar so bili narejeni potrebni popravki;
  • uporabi storitev strokovnjaka za ekonomiko energetike in podnebnih sprememb;
  • osnutek je bil poslan Komisiji, da bi preverila dejstva. Izzivi, predstavljeni v delu III, so bili obravnavani z visokimi uradniki v generalnih direktoratih za energijo, podnebno politiko in raziskave. Njihove pripombe so bile upoštevane.

Glosar in kratice

Antropogene emisije: emisije, ki so posledica človekovih dejavnosti, v nasprotju z emisijami, ki se pojavljajo v naravi brez vpliva človeka.

Blažitev podnebnih sprememb: človekovi posegi za zmanjšanje virov ali okrepitev kapacitete ponorov toplogrednih plinov.

Ekvivalent CO2 (CO2e): enota, ki se uporablja za konsolidacijo količin vseh toplogrednih plinov v eno število. Pomeni količino emisij ogljikovega dioksida (CO2), ki bi v nekem obdobju povzročila enako segrevanje ozračja kot izpuščena količina nekega toplogrednega plina ali mešanice toplogrednih plinov.

Energija iz obnovljivih virov: energija, pridobljena iz obnovljivih virov, ki se naravno obnavljajo v obdobju človekovega življenja, kot so sončna svetloba, veter, biomasa in geotermalna toplota.

Evropski gospodarski prostor (EGP): EGP zagotavlja prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala v okviru enotnega evropskega trga. Vključuje vse države članice EU ter Islandijo, Lihtenštajn in Norveško.

Kohezijska politika: politika EU, katere cilj je izboljšati ekonomsko, teritorialno in socialno kohezijo v EU z zmanjšanjem razvojne vrzeli med različnimi regijami. Kohezijska politika EU se izvaja v okviru treh glavnih skladov: Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Evropskega socialnega sklada (ESS) in Kohezijskega sklada (KS). Ti skladi skupaj z Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropskim skladom za pomorstvo in ribištvo (ESPR) sestavljajo evropske strukturne in investicijske sklade (skladi ESI).

Konferenca pogodbenic: najvišji organ odločanja Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC). Vse države, ki so pogodbenice Konvencije, so zastopane v Konferenci pogodbenic. Ta pregleduje izvajanje Konvencije in vseh drugih pravnih instrumentov, ki jih sprejme, ter sprejema odločitve, potrebne za spodbujanje uspešnega izvajanja Konvencije. EU in njene države članice so pogodbenice Konvencije in sodelujejo v Konferenci pogodbenic.

Maloprodajne in veleprodajne cene energije: maloprodajne cene energije so cene, ki jih plača končni odjemalec energije. Vključujejo davke, druge dajatve in popuste, ki se med državami članicami razlikujejo. Veleprodajne cene so cene, ki jih ponudniki, ki energente prodajajo končnim odjemalcem, plačajo uvoznikom ali proizvajalcem energije.

Mednarodno letalstvo/mednarodni pomorski promet: v tem poročilu se mednarodno letalstvo/pomorski promet nanaša na lete/pomorski promet med letališčem/pristaniščem v EU in letališčem/pristaniščem v tretji državi. Razlikovanje se uporablja, ker se v evidencah toplogrednih plinov emisije iz mednarodnega letalstva/pomorskega prometa in letalstva/pomorskega prometa v Evropski uniji upoštevajo ločeno.

Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC): vodilni mednarodni znanstveni organ za proučevanje podnebnih sprememb. Leta 1988 sta ga ustanovila Program Združenih narodov za okolje (UNEP) in Svetovna meteorološka organizacija (SMO), da bi na svetovni ravni zagotovila jasen znanstveni pogled na sedanje vedenje o podnebnih spremembah ter njihovem možnem vplivu na okolje in družbenogospodarskem vplivu.

Nacionalno določen prispevek: v okviru Pariškega sporazuma morajo vse pogodbenice prostovoljno predlagati nacionalne cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z nacionalno določenimi prispevki. Pogodbenice bodo imele redne spodbujevalne dialoge za ocenitev skupnih prizadevanj za napredek k dolgoročnemu cilju in posodobitvi nacionalno določenih prispevkov.

Nasedle naložbe: naložbe, ki so neuspešne zaradi nepričakovanih ali predčasnih zaprtij, odpisov, devalvacij ali pretvorbe v obveznosti.

Nestalnost: viri energije, ki zaradi nekega dejavnika, ki ga ni mogoče neposredno nadzorovati, energije ne proizvajajo stalno, so opredeljeni kot nestalni. Na primer vetrne turbine ne proizvajajo energije, kadar ni vetra. Sončne elektrarne energije ne proizvajajo ponoči ali kadar sonce prekrije debela plast oblakov.

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC): Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja je mednarodna okoljska pogodba, ki je bila izpogajana na vrhu o okolju v Riu de Janeiru leta 1992. Cilj Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja je doseči ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bi preprečila nevarne antropogene vplive na podnebje. Ta raven naj bi bila dosežena v takšnem časovnem obdobju, ki ekosistemom omogoča naravno prilagoditev podnebnim spremembam, zagotavlja, da ne bo ogrožena proizvodnja hrane, in omogoča trajnostni gospodarski razvoj. Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja je tudi ime Sekretariata Združenih narodov, ki zagotavlja podporo za delovanje Konvencije.

Ponor: vsak proces, dejavnost ali mehanizem, s katerim se toplogredni plini odstranijo iz ozračja.

Porazdelitev prizadevanj: zmanjševanja emisij v sektorjih, ki niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami, so urejena v odločbi o porazdelitvi prizadevanj iz leta 2009. Ti sektorji vključujejo promet (razen letalstva in mednarodnega pomorskega prometa), kmetijstvo in gozdarstvo, stavbe in odpadke ter industrijske sektorje, ki niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami.

Potencial globalnega segrevanja: relativna mera za količino toplote na tono specifičnega toplogrednega plina, ki se ujame v ozračju, v primerjavi s količino toplote, ki se ujame v podobni masi ogljikovega dioksida.

Prilagajanje podnebnim spremembam: proces prilagajanja dejanskim ali pričakovanim podnebnim spremembam in njihovim učinkom.

Raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo: raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo so bili leta 1997 vključeni v Kjotski protokol. Sekretariat Združenih narodov za podnebne spremembe jih je opredelil kot sektor evidence toplogrednih plinov, ki zajema emisije in odvzeme toplogrednih plinov zaradi rabe zemljišč, ki je posledica neposredne človekove dejavnosti, spremembe rabe zemljišč in gozdarskih dejavnosti.

Stroškovna učinkovitost: razmerje med uporabljenimi viri in doseženimi rezultati. Za porabo sredstev EU se zahteva velika stroškovna učinkovitost.

Toplogredni plini (TGP): plini, ki delujejo kot obloga v zemeljskem ozračju in zadržujejo toploto ter tako segrevajo površje Zemlje s t. i. učinkom tople grede. Glavni toplogredni plini so ogljikov dioksid (CO2), metan (CH4), dušikov oksid (N2O) in fluorirani plini (HFC, PFC, SF6 in NF3).

Zagotovljene odkupne cene: cene, ki zagotavljajo stalne maloprodajne cene za upravljavce obratov za pridobivanje energije iz obnovljivih virov v nekem obdobju.

Zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida: sklop tehnologij, namenjenih zajemanju, transportu in shranjevanju emisij CO2 iz elektrarn in industrijskih obratov. Cilj zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida je preprečiti, da bi CO2 dosegel ozračje, in sicer s shranjevanjem CO2 v primernih geoloških formacijah.

Končne opombe

1 Svetovna meteorološka organizacija, WMO Statement on the State of the Global Climate in 2016, 2017.

2 Medvladni forum o podnebnih spremembah, Intergovernmental Panel on Climate Change’s Fifth Assessment Report, 2009.

3 Evropska komisija, Čista energija za vse Evropejce, COM(2016) 860 final z dne 30. novembra 2016.

4 V panoramskih pregledih so na podlagi raziskav ter zbranega znanja in izkušenj Sodišča obravnavane splošne teme. Pregledi so pomembna podlaga za posvetovanja in dialog z deležniki Evropskega računskega sodišča ter za njegovo prihodnje revizijsko delo. Računskemu sodišču omogočajo, da posreduje opažanja o zadevah, ki morda same po sebi niso predmet revizij, vendar so kljub temu pomembne za javno odgovornost in izpolnjevanje revizijskega poslanstva Sodišča.

5 Člen 4 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

6 Člen 2(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

7 Člen 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

8 Člen 192(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Takšni ukrepi morajo biti v Svetu sprejeti soglasno.

9 Člen 191(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

10 Člen 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

11 Člen 11 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

12 Člena 3(2) in 216 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

13 Svet Evropske unije, Priprave na 21. zasedanje Konference pogodbenic (COP 21) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in na 11. zasedanje Konference pogodbenic kot sestanek pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), Pariz 2015, 2015; Evropska komisija, Sporočilo Evropskemu parlamentu in Svetu: Po pariški konferenci: ocena vpliva Pariškega sporazuma in spremni dokument k predlogu za sklep Sveta o podpisu, v imenu Evropske unije, Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, COM(2016) 110 final, 2016.

14 Climate Analytics, Paris Agreement ratification tracker.

15 Leta 2015 je bila EU na primer del koalicije razvitih držav in držav v razvoju, ki so podpirale visoki cilj, na podlagi katerega je bil oblikovan Pariški sporazum. Glej tudi Oberthür, S., Groen, L., Explaining goal achievement in international negotiations: the EU and the Paris Agreement on climate change, Journal of European Public Policy, zvezek 24, objavljeno na spletu 22. februarja 2017.

16 Odločba Sveta z dne 25. aprila 2002 o odobritvi Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja v imenu Evropske skupnosti in skupnega izpolnjevanja iz njega izhajajočih obveznosti (2002/358/ES), 2002.

17 V nacionalno določenih prispevkih.

18 Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja je v svoji posodobitvi zbirnega poročila z naslovom Aggregate effect of the intended nationally determined contributions (INDCs) (FCCC/CP/2016/2) iz aprila 2016 ocenila, da naj bi bila na globalni ravni raven skupnih emisij toplogrednih plinov zaradi izvajanja načrtovanih nacionalno določenih prispevkov leta 2030 za 36 % višja od ravni emisij, dopustne na podlagi scenarija 2 °C.

19 Cilj v Pariškem sporazumu ni količinsko opredeljen. 100 milijard USD je navedenih v sklepu 21. zasedanja Konference pogodbenic sklep (COP 21) (FCCC/CP/2015/L9).

20 Evropska komisija, 20 20 do leta 2020: Priložnost Evrope glede podnebnih sprememb (podnebni in energetski sveženj do leta 2020), COM(2008) 30 final z dne 23. 1. 2008.

21 Evropska komisija, Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 (okvir podnebne in energetske politike do leta 2030), COM(2014) 15 final z dne 22. januarja 2014.

22 V okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 je navedeno, da bo cilj povečanja energetske učinkovitosti leta 2020 revidiran ob upoštevanju cilja 30 % (Sklepi Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014, EUCO 169/14). Komisija je novembra 2016 predlagala cilj povečanja energetske učinkovitosti EU v višini 30 % do leta 2030.

23 Evropska komisija, Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, COM(2011) 112 final z dne 8. marca 2011. Evropski svet in Evropski parlament sta februarja oziroma marca 2013 podprla ta pristop, ki ga je predlagala Komisija.

24 23 % leta 2014 in 22 % leta 2015 (vir: Evropska agencija za okolje, Trends and projections in Europe 2016 – Tracking progress towards Europe’s climate and energy targets 2016, 1. december 2016).

25 Emisije, ki jih povzročijo ali proizvedejo ljudje.

26 Uredba (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije (UL L 165, 18. 6. 2013, str. 13).

27 Enota, ki se uporablja za primerjavo potenciala globalnega segrevanja zaradi emisij raznih toplogrednih plinov, pri čemer se za referenco uporabi potencial globalnega segrevanja CO2. Vir: Approximated EU greenhouse gas inventory: proxy greenhouse gas estimates for 2015,Poročilo Evropske agencije za okolje št. 23/2016, 8. november 2016.

28 Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (UL L 275, 25. 10. 2003, str. 32).

29 EU ter Islandija, Lihtenštajn in Norveška.

30 Tudi cilj drugih instrumentov, kot je neposredni davek na ogljikov dioksid, je zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, vendar imajo ti instrumenti drugačne učinke in značilnosti. Po mnenju Komisije so glavne prednosti takšnega sistema zgornje meje in trgovanja v primerjavi z drugimi instrumenti, kot je neposredni davek na ogljikov dioksid, da zagotavlja absolutno zmanjšanje količine emisij, dražba vladam zagotavlja dodaten dotok prihodkov, sistem je bolj predvidljiv kot nacionalni davčni sistemi in je stroškovno učinkovit.

31 Od leta 2008 se za neizpolnjevanje zahtev uporablja kazen v višini 100 EUR za tono preseženih emisij skupaj z obveznostjo izravnave primanjkljaja.

32 Leto 2005 se za sektorje iz sistema EU za trgovanje z emisijami uporablja kot referenčno leto, ker je to prvo leto, za katero so na voljo primerljivi podatki o spremljanju, poročanju in preverjanju za vse naprave, zajete v sistemu. Zato se ta referenca razlikuje od reference, uporabljene za druge cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (leto 1990).

33 EU je te sektorje opredelila tako, da je upoštevala njihovo intenzivnost trgovanja (tj. njihovo izpostavljenost mednarodni konkurenci) in delež stroškov za emisije toplogrednih plinov v njihovih proizvodnih procesih.

34 Sklep Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 130, 17. 5. 2011, str. 1).

35 V skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1031/2010 z dne 12. novembra 2010 o časovnem načrtu, upravljanju in drugih vidikih dražbe pravic do emisije toplogrednih plinov na podlagi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, ki zagotavlja usklajen proces dražbe pravic (UL L 302, 18. 11. 2010, str. 1).

36 Evropska komisija, EU Climate Policy explained, 2015.

37 Evropska komisija, Ocena učinka priložena Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru Regij, Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, COM(2011) 112 final z dne 8. marca 2011.

38 Carbon pricing leadership coalition, Report of the High-Level Commission on carbon prices, 2017.

39 Evropska agencija za okolje, Trends and projections in the EU ETS in 2016, Poročilo Evropske agencije za okolje št. 24/2016, 17. oktober 2016, str. 77.

40 Evropska komisija, Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb, COM(2015) 337 final z dne 15. julija 2015.

41 Evropska agencija za okolje, Trends and projections in the EU ETS in 2016 — The EU Emissions Trading System in numbers, Poročilo Evropske agencije za okolje št. 24/2016.

42 To velja za 13 držav članic, povečanje pa sega od 1 % v primeru Portugalske do 20 % v primeru Bolgarije.

43 Spletišče Komisije: https://ec.europa.eu/clima/policies/effort_en.

44 To je v nasprotju s sektorji, ki so zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami, katerih emisije so urejene na ravni EU.

45 V poročilu je bilo ugotovljeno, da je odločba o porazdelitvi prizadevanj še vedno v začetnih fazah izvajanja. Kljub temu je iz doslej zbranih dokazov očitno, da cilji OPP uspešno spodbujajo nove nacionalne politike in ukrepe za učinkovito zmanjševanje emisij TGP v okviru OPP (Evropska komisija, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o vrednotenju izvajanja Odločbe št. 406/2009/ES v skladu s členom 14 Odločbe, COM(2016) 483 final z dne 20. julija 2016).

46 Mednarodna agencija za energijo, World Energy Outlook Special Report 2015: Energy and Climate Change,OECD/Mednarodna agencija za energijo, 2015.

47 Mednarodna agencija za energijo, 25 Energy Efficiency Policy recommendations, posodobitev iz leta 2011.

48 Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti (UL L 315, 14. 11. 2012).

49 To pomeni, da bi morala biti leta 2020 poraba primarne energije EU za 20 % manjša od napovedane porabe primarne energije v skladu z običajnim scenarijem. „Poraba primarne energije“ pomeni bruto nacionalno porabo brez vsake neenergetske uporabe nosilcev energije (npr. zemeljski plin, ki se ne uporablja za zgorevanje, ampak za proizvodnjo kemikalij).

50 Evropska agencija za okolje, Trends and projections in Europe 2015 – Tracking progress towards Europe’s climate and energy targets, Poročilo Evropske agencije za okolje št. 4/2015).

51 Evropska komisija, Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, COM(2016) 761 final z dne 30. novembra 2016.

52 87 % teh emisij nastane pri proizvodnji električne energije in toplote. Preostale nastanejo pri predelavi nafte in proizvodnji trdnih goriv.

53 Zajemajo organske nefosilne snovi biološkega izvora, ki se lahko uporabljajo kot gorivo za proizvodnjo toplote ali električne energije.

54 Odpadki, proizvedeni v gospodinjstvih, industriji, bolnišnicah in terciarnem sektorju, ki vsebujejo biološko razgradljive snovi in se sežigajo v posebnih napravah.

55 Takrat so to bili Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija.

56 Glej sliko 10.

57 43 % premoga in drugih trdnih goriv je uvoženih v primerjavi z 89 % surove nafte in 69 % zemeljskega plina (vir: Eurostat, Energy dependence, 2017).

58 Ne le za proizvodnjo električne energije in toplote, ampak tudi za promet, industrijo in stavbe (vir: Eurostat, Energy dependence, 2017).

59 Sklop tehnologij, namenjenih zajemanju, transportu in shranjevanju emisij CO2 iz elektrarn in industrijskih obratov. Cilj zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida je preprečiti, da bi CO2 dosegel ozračje, in sicer s shranjevanjem CO2 v primernih podzemnih geoloških formacijah.

60 Po mnenju Komisije bodo v naslednjem desetletju ključnega pomena večja prizadevanja na področju raziskav in razvoja ter tržni predstavitveni projekti (glej spletišče GD za podnebno politiko Evropske komisije, Carbon Capture and Geological Storage).

61 Pri pridobivanju, obdelavi in prevozu jedrskega goriva ter odlaganju izrabljenega jedrskega goriva nastajajo emisije toplogrednih plinov, vendar v veliko manjših količinah kot v elektrarnah na fosilna goriva (vir: Inštitut za jedrsko energijo, Life-Cycle Emissions Analyses).

62 Evropska Komisija, Usmeritveni jedrski program, predstavljeno v skladu s členom 40 Pogodbe Euratom – final (po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora), COM(2017) 237 final z dne 12. maja 2017. Glej tudi Evropska komisija, Conclusions of the 10th European Nuclear Energy Forum, Evropski forum za jedrsko energijo, 2015.

63 V poročilu je poudarjeno, da Komisija ni preverila podatkov, da v primeru nekaterih držav članic številke vključujejo stroške razgradnje ter da bi bilo treba v programe držav članic vključiti dodatne informacije o stroških in predpostavkah, da bi lahko ugotovili, ali so podatki iz poročil točni in celoviti. Evropska komisija, Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o napredku pri izvajanju Direktive Sveta 2011/70/EURATOM, popis radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva na ozemlju Skupnosti ter napovedi za prihodnost, COM(2017) 236 final z dne 15. maja 2017.

64 Direktiva Sveta 2014/87/Euratom z dne 8. julija 2014 o spremembi Direktive 2009/71/Euratom o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost jedrskih objektov (UL L 219, 25. 7. 2014, str. 42).

65 Direktiva Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki (UL L 199, 2. 8. 2011, str. 48). Glej tudi Evropska komisija, Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o napredku pri izvajanju Direktive Sveta 2011/70/EURATOM, popis radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva na ozemlju Skupnosti ter napovedi za prihodnost, COM(2017) 236 final z dne 15. maja 2017.

66 Pri fuziji se energija proizvaja z zlivanjem atomov z nizko atomsko maso, kot je vodik, pri močno povečanem tlaku in visokih temperaturah.

67 Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, 5. 6. 2009, str. 16).

68 Evropska komisija, Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030, COM(2014) 15 final z dne 22. januarja 2014. Glej tudi Evropska komisija, Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (prenova), COM(2016) 767 final/2 z dne 23. februarja 2017.

69 Energy Transitions Commission, Better energy, greater prosperity, Achievable paths to low-carbon energy systems, 2017.

70 Glej na primer Evropska komisija, EU Reference Scenario 2016 – Energy, transport and GHG emissions, Trends to 2050, 2016: diskontirana lastna cena proizvodnje energije iz obnovljivih virov naj bi se med letoma 2015 in 2025 zmanjšala za 29 % za fotovoltaiko, 12 % za kopensko vetrno energijo in 17 % za priobalno vetrno energijo. Glej tudi IRENA, The Power to Change: Solar and Wind Cost Reduction Potential to 2025, 2016: stroški naložb v zvezi z energijo iz obnovljivih virov bi se lahko med letoma 2015 in 2025 zmanjšali za 43 %–65 % za omrežno fotovoltaiko, 26 % za kopenske vetrne naprave in 35 % za priobalne vetrne naprave.

71 Evropska komisija, Napredek pri dokončanju notranjega trga z energijo, COM(2014) 634 final z dne 13. oktobra 2014.

72 Ti temeljijo na ciljnem modelu za električno energijo in ciljnem modelu za plin, ki opredeljujeta, kako bi morali trgi delovati. Nekateri kodeksi omrežja so se še vedno v pripravi.

73 Direktiva 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL L 27, 30. 1. 1997, str. 1) in Direktiva 98/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (UL L 204, 21. 7. 1998, str. 1).

74 Direktiva 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo – Izjave o ustavitvi naprav in ukrepih za ravnanje z odpadki (UL L 176, 15. 7. 2003, str. 37) in Direktiva 2003/55/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (UL L 176, 15. 7. 2003, str. 57).

75 Ti ukrepi med drugim določajo, da morajo države članice tretjim osebam omogočiti dostop do sistemov prenosa in distribucije na podlagi tarif, ki bi se uporabljale za vse upravičene odjemalce, da morajo izpolnjevati pravila konkurence EU in hkrati zagotoviti, da nobena stran ni diskriminirana, ter da morajo ustanoviti neodvisne regulativne organe, odgovorne za zagotavljanje uspešne konkurence in učinkovitega delovanja trga.

76 Evropska komisija, Inquiry into the European gas and electricity sectors, SEC(2006) 1724 z dne 10. januarja 2007.

77 Uredba (ES) št. 713/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (UL L 211, 14. 8. 2009, str. 1).

78 Evropski svet je februarja 2011 določil cilj dokončanja notranjega trga z energijo do leta 2014 in razvoja medsebojnih povezav za prekinitev osamitve nekaterih držav članic v zvezi z omrežji do leta 2015 (Evropski svet, Sklepi Sveta z dne 4. februarja 2011).

79 Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2016 o poročilu Na poti k novi zasnovi energetskega trga, 2015/2322(INI); Evropska komisija, Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, COM(2015) 80 final z dne 25. februarja 2015.

80 Glej tudi Evropska komisija, Drugo poročilo o stanju energetske unije, 1. februar 2017.

81 Evropska komisija, Čista energija za vse Evropejce, COM(2016) 860 final z dne 30. novembra 2016.

82 Glej Evropska komisija, Evropska strategija za energetsko varnost, COM(2014) 330 final z dne 28. maja 2014; Evropska komisija, Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, COM(2015) 80 final z dne 25. februarja 2015; Evropski svet, Outcome of the 3429th Council Meeting 14 632/15, Transport, Telecommunications and Energy, 26. november 2015; Evropski svet, Outcome of the 3472nd Council Meeting 9736/16, Transport, Telecommunications and Energy,7. junij 2016; Evropski parlament, Resolucija evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2016 o poročilu Na poti k novi zasnovi energetskega trga, (2015/2322(INI)), 13. september 2016.

83 Uredba (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom (UL L 295, 12. 11. 2010, str. 1); Evropska komisija, Predlog uredbe o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom, COM(2016) 52/F1 z dne 16. februarja 2016; Evropska komisija, Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pripravljenosti na tveganja v sektorju električne energije, COM(2016) 862 final z dne 30. novembra 2016.

84 Na plinskem trgu ni izrecnega cilja glede čezmejnih povezav. Cilj Uredbe (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 (UL L 295, 12. 11. 2010) o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom je zagotoviti, da bi bili na vseh trgih alternativni ponudniki zemeljskega plina. To pravilo obvezuje države članice, ki so odvisne od samo enega pomembnega plinovoda, podzemnega skladišča ali druge vrste osnovne infrastrukture, da zagotovijo, da je mogoče zadostiti povpraševanju na izjemno hladne dni, celo če glavna uvozna infrastruktura odpove.

85 Evropski svet, Conclusions of the Barcelona European Council of 15 and 16 March 2002. Ta cilj pomeni, da bi morala vsaka država članica namestiti električne kable, ki omogočajo, da se vsaj 10 % električne energije, proizvedene v njenih elektrarnah, prenese čez mejo v sosednje države.

86 Evropski svet, Sklepi zasedanja Evropskega sveta 23. in 24. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike za leto 2030.

87 Uredba (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo (UL L 115, 25. 4. 2013).

88 Evropska komisija, Drugo poročilo o stanju energetske unije, 1. februar 2017.

89 Veleprodajne cene se uporabljajo za primerjavo cen energije, saj v nasprotju z maloprodajnimi cenami ne vključujejo davkov, drugih dajatev in popustov.

90 Evropska komisija, Ocena učinka, SWD(2016) 410 final z dne 30. novembra 2016.

91 Ne vključuje predlaganega okvira energetske in podnebne politike do leta 2030.

92 Združenje elektroindustrije EURELECTRIC je 5. aprila 2017 objavilo svojo namero, da po letu 2020 ne bo več vlagalo v gradnjo novih termoelektrarn na premog. Izjave nista podprli poljska in grška članica združenja.

93 Can Oxford save the world, Oxford Today, zvezek 29, št. 2, Roger Highfield, 2017.

94 Evropska komisija, Commission Impact Assessment, SWD(2016) 410 final z dne 30. novembra 2016; Capgemini, European Energy Markets Observatory – 18th Edition, 2016.

95 Evropska komisija, Evaluation Report covering the Evaluation of the EU’s regulatory framework for electricity market design and consumer protection in the fields of electricity and gas - Evaluation of the EU rules on measures to safeguard security of electricity supply and infrastructure investment (Directive 2005/89), SWD(2016) 412 final z dne 30. novembra 2016. Za obravnavanje tega problema je Komisija pripravila predloge za oblikovanje trga.

96 Razen za majhne objekte in v nekaterih izjemnih primerih, ki jih morajo države članice utemeljiti.

97 V EU zmogljivost shranjevanja temelji skoraj izključno na črpalnih hidroelektrarnah, zlasti v gorah. Druge oblike shranjevanja se malo uporabljajo ali so šele v zgodnji fazi razvoja (glej Inline, Energy storage technologies – will they be able to flourish within current regulatory frameworks?, 3. avgust 2016).

98 Upravljanje povpraševanja zajema zmanjšanje porabe med pomanjkanjem ponudbe. Vendar se lahko le malo posameznih odjemalcev električne energije v realnem času odzove na nihanje cen in zmanjša odjem v času konične porabe, ko so cene visoke (glej Evropska komisija, Končno poročilo o sektorski preiskavi mehanizmov električne zmogljivosti, COM(2016) 752 final z dne 30. novembra 2016).

99 Komisija je novembra 2016 pripravila predlog značilnosti idealnega mehanizma električne zmogljivosti, zasnovanega tako, da bi preprečeval izkrivljanja trga. Evropska komisija, Končno poročilo o sektorski preiskavi mehanizmov električne zmogljivosti, COM(2016) 752 final z dne 30. novembra 2016.

100 Eurelectric, European electricity sector gears up for the energy transition, 5. april 2017.

101 Evropska komisija, Drugo poročilo o stanju energetske unije, 1. februar 2017.

102 Evropska komisija, Sporočilo Čista energija za vse Evropejce, COM(2016) 860 final z dne 30. novembra 2016.

103 Evropska komisija, Predlog direktive o skupnih pravilih notranjega trga električne energije, COM(2016) 864 final/2 z dne 23. februarja 2017.

104 Regulativni vidiki shranjevanja električne energije se do zdaj na ravni EU niso obravnavali. Zdaj v zvezi s shranjevanjem obstajajo tehnološki in regulativni problemi (glej Evropska komisija, Energy storage – the role of electricity, SWD(2017) 61 final z dne 1. februarja 2017).

105 Evropska komisija, Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o upravljanju energetske unije, COM(2016) 759 final z dne 30. novembra 2016.

106 Zlasti z direktivo o energetski učinkovitosti (Direktiva 2012/27/EU z dne 25. oktobra 2012); za več podrobnosti glej tudi Ademe, Energy Efficiency Trends and Policies in Industry, september 2015.

107 Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17. 12. 2010, str. 17).

108 Člen 8 Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti (UL L 315, 14. 11. 2012, str. 1).

109 V Združenem kraljestvu je bila na primer za devet obratov na premog uveljavljena klavzula o izvzetju iz Direktive 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav (UL L 309, 27. 11. 2001). Obrati so bili uspešno predčasno zaprti.

110 Potencial globalnega segrevanja je relativna mera za količino toplote na tono specifičnega toplogrednega plina, ki se ujame v ozračju, v primerjavi s količino toplote, ki se ujame v podobni masi ogljikovega dioksida.

111 Evropska komisija, Putting energy efficiency first: consuming better, getting cleaner, 30. november 2016.

112 Evropska komisija, Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb, COM(2016) 765 final z dne 30. novembra 2016.

113 Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L 153, 18. 6. 2010, str. 13).

114 Direktiva o energetski učinkovitosti stavb (Direktiva 2012/27/EU, UL L 315, 25. 10. 2012); od leta 2014 bi bilo treba vsako leto prenoviti 3 % tlorisne površine javnih zgradb, ki jih uporablja centralna vlada.

115 Evropska komisija, Revizija direktive o energetski učinkovitosti stavb, COM(2016) 765 final z dne 30. novembra 2016. Zajema teme, ki med drugim vključujejo cilje prenove, energetske izkaznice, inšpekcijske preglede, spremljanje in nadzor porabe energije ter namestitev električnih polnilnih mest.

116 Na primer aparate za kuhanje, hladilnike, sesalnike, pralne stroje in elektronsko opremo.

117 S postopki v odborih, tj. ob pomoči odborov predstavnikov iz držav članic EU.

118 Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 21. 10. 2009, str. 10).

119 Direktiva 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (UL L 153, 19. 5. 2010, str. 1). Komisija je predlagala spremembo te direktive (Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za označevanje energijske učinkovitosti in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU, COM(2015) 341 final z dne 15. julija 2015).

120 Evropska komisija, Poročilo o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku, COM(2015) 345 final z dne 15. julija 2015.

121 Ta številka ne vključuje porabe električne energije vozil, na primer vlakov, saj so emisije, povezane s proizvodnjo električne energije, upoštevane pri sektorju oskrbe z energijo.

122 Direktiva 1999/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 1999 o informacijah o ekonomičnosti porabe goriva in emisijah CO2, ki so na voljo potrošnikom v zvezi s trženjem novih osebnih vozil (UL L 12, 18. 1. 2000, str. 16).

123 Uredba (EU) št. 333/2014 (UL L 103, 5. 4. 2014, str. 15) in Uredba (EU) št. 253/2014 (UL L 84, 20. 3. 2014, str. 38).

124 Po oceni mednarodnega sveta za čisti prevoz ICCT znaša vrzel med izmerjenimi in dejanskimi emisijami 35 % (International Council on Clean Transportation, Quantifying the impact of real-world driving on total CO2 emissions from UK cars and vans, september 2015). Vrzel na primer nastane, ker razmere pri testiranju v laboratorijih niso enake kot dejanske vozne razmere (npr. dodatna oprema ni vključena) in ker se pozitivnim učinkom novih tehnologij pripisuje prevelik pomen. Poleg tega lahko proizvajalci vozil izkoristijo številna odstopanja in fleksibilnosti. To je leta 2015 pritegnilo veliko pozornost medijev in politike, ko se je razkrilo, da je večji proizvajalec avtomobilov v EU več let uporabljal programsko opremo za manipuliranje z emisijskimi vrednostmi svojih avtomobilov (glej na primer Evropska agencija za okolje, Air quality in Europe — 2016 report, 2016, in preiskovalni odbor o Volkswagnovem škandalu Evropskega parlamenta. Razprava se je nanašala predvsem na emisije dušikovega oksida (NOx) in drugih plinov, ki so zlasti škodljivi za zdravje ljudi, in ne na CO2. Vendar sta obe zadevi povezani, saj postopki za merjenje emisij iz avtomobilov dajejo prenizke vrednosti tako emisij CO2 kot emisij NOx. Leta 2016 je Komisija predlagala zaostritev zakonodaje (Evropska komisija, Predlog uredbe o homologaciji in nadzoru trga motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, COM(2016) 31 final z dne 27. januarja 2016). Med decembrom 2016 in majem 2017 je začela postopek za ugotavljanje kršitev zoper osem držav članic.

125 Novi poenoten postopek testiranja, tj. globalno usklajeni preskusni postopek za lahka vozila (WLTP), bo dajal realnejše in točnejše vrednosti ogljikovega dioksida in porabe goriva.

126 Tovornjaki, cestni vlačilci, avtobusi in trolejbusi, posebna vozila (vir: Eurostat).

127 Evropska komisija, Strategija EU za omejitev porabe goriva in emisij CO2 težkih tovornih vozil,COM(2014) 285 final z dne 21. maja 2014.

128 Spremljanje in potrjevanje emisij pri težkih vozilih je težje kot pri avtomobilih. Zaradi veliko različnih modelov in visoke stopnje izdelave po naročilu je preskušanje vseh modelov nemogoče. Emisije pri tovornjakih je torej treba simulirati. Zato je Komisija razvila računalniško orodje (VECTO) za izračun emisij CO2 iz novih vozil.

129 GD za podnebno politiko Evropske komisije, Reducing CO2 emissions from Heavy-Duty Vehicles.

130 Evropska komisija, Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremljanju emisij CO2 in porabe goriva pri novih težkih vozilih ter o poročanju o njih, COM(2017) 279 final.

131 EU ter Islandija, Lihtenštajn in Norveška.

132 GD za podnebno politiko Evropske komisije, Reducing emissions from aviation.

133 Katerih emisije presegajo 10 000 ton ekvivalenta CO2 na leto.

134 Enote potrjenega zmanjšanja emisij (CER) in enota zmanjšanja emisij (ERU). Glej Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja, International Emissions Trading, United Nations Framework Convention on Climate Change.

135 2,94 % vseh emisij toplogrednih plinov EU.

136 Mednarodna pomorska organizacija, Third IMO Greenhouse Gas Study 2014.

137 Evropska komisija, Vključitev emisij v pomorskem prometu v politike EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, COM(2013) 479 final z dne 28. junija 2013.

138 Uredba (EU) 2015/757 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o spremljanju emisij ogljikovega dioksida iz pomorskega prevoza, poročanju o njih in njihovem preverjanju (UL L 123, 19. 5. 2015, str. 55).

139 V nasprotju s sistemom EU se svetovni sistem uporablja le za velike ladje (10 000 bruto ton), podatki pa se bodo zbirali anonimno.

140 Kot so davki, upravna dovoljenja in kvote. Glej Direktivo Sveta 92/106/EGS z dne 7. decembra 1992 o oblikovanju enotnih pravil za določene vrste kombiniranega prevoza blaga med državami članicami (UL L 368, 17. 12. 1992, str. 38).

141 Uredba (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope (UL L 348, 20. 12. 2013, str. 129).

142 V nasprotju s 77 % leta 2009. Glej Eurostat, Freight transport statistics - modal split.

143 Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, 5. 6. 2009, str. 16).

144 Direktiva 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (UL L 307, 28. 10. 2014, str. 1).

145 Zlasti bioetanol (iz sladkorja in žit), ki se uporablja namesto bencina, in biodizel (proizveden zlasti iz rastlinskih olj), ki se uporablja namesto dizelskega goriva.

146 Preostali delež je električna energija (Eurostat, Shares (Renewables), 2017).

147 Wandesforde-Smith, G., Kurdusiewicz, I., Bursting the Biofuel Bubble: Comparative Dynamics of Transitions to Freedom from Oil, SSRN, marec 2008, revidirano marca 2015; Svetovni energetski svet, Biofuels: Policies, Standards and Technologies, 2010.

148 Evropska komisija, Study on Technical Assistance in Realisation of the 2016 Report on Renewable Energy, in preparation of the Renewable Energy package for the Period 2020–2030 in the European Union, ENER/C1/2014-688, 22. februar 2017.

149 Leta 2015 se je z direktivo o posredni spremembi rabe zemljišč omejil delež biogoriv iz žit, gojenih na kmetijskih zemljiščih, ki se lahko prištevajo k ciljni vrednosti za energijo iz obnovljivih virov do leta 2020, na 7 % (Direktiva (EU) 2015/1513 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o spremembi Direktive 98/70/ES o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 239, 15. 9. 2015, str. 1–29)). Leta 2017 je Komisija predlagala znižanje te zgornje meje s 7 % na 3,8 % do leta 2030 (Evropska komisija, Predlog direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, COM(2016) 767 final/2 z dne 23. februarja 2017).

150 Evropska komisija, State of the Art on Alternative Fuels Transport Systems in the European Union, julij 2015.

151 Skupno raziskovalno središče Evropske komisije, An economic assessment of greenhouse gas mitigation policy options for EU agriculture, 2016.

152 Evropski parlament, The Consequences of Climate Change for EU agriculture, Follow-up to the COP21 – UN Paris Climate Change Conference, Študija Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, 2017. Potencial globalnega segrevanja v več ko 100-letnem časovnem obdobju (GWP 100) za CO2 je 1, za metan 21 in za dušikov oksid 310. Na podlagi podatkov Okvirne konference Združenih narodov o spremembi podnebja.

153 Navzkrižna skladnost temelji na dveh glavnih sklopih pravil. Predpisane zahteve ravnanja so zahteve, izbrane iz veljavnih direktiv in uredb s področja okolja, varnosti hrane, zdravja rastlin ter zdravja in dobrobiti živali. Standardi za ohranjanje dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev so dodatna pravila, ki se uporabljajo le za upravičence do plačil v okviru skupne kmetijske politike. Ti standardi določajo trajnostne prakse, povezane s kmetijskimi zemljišči, in obravnavajo varstvo voda in tal, zaloge ogljika ter ohranjanje lastnosti zemljišč in krajine.

154 Plačilo za zeleno komponento je nadomestilo kmetom za tri prakse, ki so koristne za okolje in podnebne spremembe:

  • površine z ekološkim pomenom na 5 % ornih površin zaradi zaščite in izboljšanja biotske raznovrstnosti na kmetijah;
  • diverzifikacija posevkov, ki koristi kakovosti tal;
  • ohranjanje trajnega travinja z njegovimi okoljskimi koristmi, zlasti sekvestracijo ogljika, in zaščita okoljsko občutljivega travinja (Evropska komisija, Review of greening after one year, 2016).

155 Glej OECD, Cost-effectiveness of greenhouse gas mitigation measures for agriculture: a literature review, dokumenti OECD o hrani, kmetijstvu in ribištvu, 1. avgust 2015; Skupno raziskovalno središče, An economic assessment of GHG mitigation policy options for EU agriculture, EcAMPA 1, 2015; Skupno raziskovalno središče, An economic assessment of GHG mitigation policy options for EU agriculture, EcAMPA 2, 2016.

156 Evropski parlament, The Consequences of Climate Change for EU agriculture, Follow-up to the COP21 – UN Paris Climate Change Conference, Študija Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, 2017, str. 10.

157 Evropska komisija, Impact assessment accompanying the document proposal for a regulation of the European Parliament and of the Council on binding annual greenhouse gas emission reductions by Member States from 2021 to 2030 for a resilient Energy Union and to meet commitments under the Paris Agreement and amending Regulation No 525/2013 of the European Parliament and the Council on a mechanism for monitoring and reporting greenhouse gas emissions and other information relevant to climate change, SWD(2016) 247 final z dne 20. julija 2016, str. 22.

158 Sklep št. 529/2013/EU o pravilih za obračunavanje emisij in odvzemov toplogrednih plinov, ki nastanejo pri dejavnostih v zvezi z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom, ter informacijah o ukrepih v zvezi s temi dejavnostmi (UL L 165, 18. 6. 2013, str. 80).

159 Evropska komisija, Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030, COM(2016) 479 final z dne 20. julija 2016.

160 Predlagana največja količina za EU je 280 milijonov ton ekvivalenta CO2 za obdobje 2020–2030, pri čemer so določene meje za vsako državo članico (nacionalne zgornje meje temeljijo na teži kmetijskega sektorja v posamezni državi članici).

161 Evropska komisija, Impact assessment accompanying the document proposal for a regulation of the European Parliament and of the Council on binding annual greenhouse gas emission reductions by Member States from 2021 to 2030 for a resilient Energy Union and to meet commitments under the Paris Agreement and amending Regulation No 525/2013 of the European Parliament and the Council on a mechanism for monitoring and reporting greenhouse gas emissions and other information relevant to climate change, SWD(2016) 247 final z dne 20. julija 2016, str. 73.

162 Direktiva Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov (UL 182, 16. 7. 1999, str. 1) in Direktiva 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov (UL L 332, 28. 12. 2000).

163 Ademe, Recycling in France: Results of the environmental assessment, maj 2017.

164 Evropska komisija, Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM(2015) 614 final z dne 2. decembra 2015; Evropska komisija, Poročilo o izvajanju akcijskega načrta za krožno gospodarstvo, COM(2017) 33 final z dne 26. januarja 2017.

165 Climate Change 2014: Synthesis Report. Contribution of Working Groups I, II and III to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, IPCC, 2014.

166 Skupno raziskovalno središče Evropske komisije, Climate Impacts in Europe, projekt Skupnega raziskovalnega središča PESETA II, 2014. Podatki iz Dosio in Paruolo 2011 in Dosio in sodelavci 2012.

167 Dosio, A., Paruolo, P. (2011). Bias correction of the ENSEMBLES high-resolution climate change projections for use by impact models: Evaluation on the present climate. Journal of Geophysical Research D: Atmospheres, 116(16), DOI: 10.1029/2011JD015 934. Dosio, A., Paruolo, P. in Rojas, R. (2012). Bias correction of the ENSEMBLES high resolution climate change projections for use by impact models: Analysis of the climate change signal. Journal of Geophysical Research D: Atmospheres, 117(17), DOI:10.1029/2012JD017 968.

168 Orodje za analizo Munich RE NatCatSERVICE.

169 Stroški stoletnih neviht bi se lahko do leta 2080 podvojili (vir: Evropska komisija, The climate change challenge for European regions, marec 2009).

170 P. Zdruli, Land resources of the Mediterranean: Status, pressures, trends and impacts on future regional development, International Centre for Advanced Mediterranean Agronomic Studies, 2012, in Zdruli, P., Land resources of the Mediterranean: status, pressures, trends and impacts on future regional development, Land Degradation & Development, 25. april 2014, str. 373–384.

171 Bolgarija, Ciper, Grčija, Španija, Madžarska, Italija, Latvija, Malta, Portugalska, Romunija, Slovaška in Slovenija so razglasile, da jih je prizadelo širjenje puščav v skladu s Konvencijo Združenih držav o boju proti dezertifikaciji v tistih državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo (vir: Evropska komisija, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Izvajanje tematske strategije za varstvo tal in dejavnosti, ki potekajo v zvezi s tem, COM(2012) 46 final z dne 13. februarja 2012).

172 Evropska agencija za okolje, Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2016, 2017.

173 Škoda zaradi skrajnih vremenskih pojavov je bila v obdobju 1980–2013 na primer ocenjena na 368 milijard EUR. Evropska agencija za okolje, Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2016, 2017. Evropska agencija za okolje je uporabila celoten sklop podatkov Munich RE, ki je ena od najobsežnejših zbirk podatkov o škodi zaradi naravnih nesreč.

174 Skupno raziskovalno središče Evropske komisije, Pesta II Project, projekt Skupnega raziskovalnega središča PESETA II, 2014.

175 Na primer učinki na zdravje rib, glej Marcogliese, D. J., The impact of climate change on the parasites and infectious diseases of aquatic animals, 2008; Wilcox, C., Changing Oceans Breed Disease, 1. julij 2016. Višja temperatura in spremenjena sestava vode lahko povzročijo tudi migracije rib.

176 Komisija priznava, da je povpraševanje po zelenih delovnih mestih čedalje večje. V sektorju energetske učinkovitosti naj bi bila do leta 2020 zaposlena dva milijona ljudi, v sektorju obnovljivih virov energije pa trije milijoni. Glej delovni dokument služb Komisije Exploiting the employment potential of green growth z dne 18. aprila 2012.

177 Evropska agencija za okolje, Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2016, 2017. Evropska komisija, Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam, COM(2013) 216 final z dne 16. aprila 2013.

178 Kelley, C. in sodelavci, Climate change in the Fertile Crescent and implications of the recent Syrian drought, 2015; Gleick, P. H., Water, Drought, Climate Change, and Conflict in Syria, 2014; Voski, A., The Role of Climate Change in Armed Conflicts across the Developing World and in the Ongoing Syrian War, 2016. Glej tudi knjižnico spletišča ECC Platform o vlogi podnebnih sprememb v državljanski vojni.

179 Richard Youngs, Climate Change and EU Security Policy: An Unmet Challenge, Carnegie Europe, 21. maj 2014.

180 Evropska komisija, Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam, COM(2013) 216 final z dne 16. aprila 2013.

181 Evropska komisija, Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam, COM(2013) 216 final z dne 16. aprila 2013, str. 6.

182 Hrvaška, Ciper, Bolgarija, Madžarska, Latvija in Luksemburg niso predložili svojih strategij za prilagajanje (spletišče Climate-ADAPT).

183 Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22. 12. 2000, str. 1).

184 Direktiva 2007/60/ES o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti (UL L 288, 6. 11. 2007, str. 27).

185 Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26. 1. 2010, str. 7).

186 Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22. 7. 1992, str. 7).

187 Evropska komisija, Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, COM(2011) 112 final z dne 8. marca 2011; Rockström, J. Gaffney, O., Rogelj, J. in sodelavci, A roadmap for rapid decarbonisation, Science, zvezek 355, številka 6331, 24. marec 2017.

188 Inovacije in razvoj se financirajo tudi v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov ali programa NER 300 za predstavitev okoljsko varnega zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida in inovativnih tehnologij energije iz obnovljivih virov na komercialni ravni. NER 300 pomeni 300 milijonov pravic do emisij iz rezerve za nove udeležence v sistemu EU za trgovanje z emisijami, iz katerega se ta program financira. Komisija je v svojem predlogu za fazo 4 sistema EU za trgovanje z emisijami predlagala razširitev tega programa (glej odstavek 34).

189 I24C in Cap Gemini, Scaling Up Innovation in the Energy Union, 2016, citirano v Evropska komisija, Pospeševanje inovativnosti na področju čiste energije, COM(2016) 763 final z dne 30. novembra 2016; Evropska komisija, Towards an Integrated Strategic Energy Technology (SET) Plan: Accelerating the European Energy System Transformation (C(2015) 6317 final) z dne 15. septembra 2015.

190 I24C, Scaling up innovation in the Energy Union, 2016, str. 14.

191 Evropska komisija, Pospeševanje inovativnosti na področju čiste energije, COM(2016) 763 final z dne 30. novembra 2016.

192 Evropska komisija, Impact assessment accompanying the document „Proposal for a Directive of the European Parliament and of the Council amending Directive 2012/27/EU on Energy Efficiency“,SWD(2016) 405 final/2 z dne 6. decembra 2016, preglednica 22 (Scenarij EUCO30, vir: model Primes).

193 Ciscar, M. in sodelavci, Climate Impacts in Europe. The JRC PESETA II Project, 2014.

194 Model, ki ga uporablja OECD, kaže, da bi se lahko stroški, povezani s podnebnimi spremembami, podvojili, če se podjetja in gospodinjstva sploh ne bi bila zmožna prilagoditi podnebnim spremembam (OECD, The Economic Consequences of Climate Change, 3. november 2015).

195 Evropska komisija, Izvajanje Pariškega sporazuma – napredek EU pri doseganju cilja vsaj 40-odstotnega zmanjšanja emisij, COM(2016) 70 final z dne 8. novembra 2016.

196 Na primer finančni mehanizem za naravni kapital NCFF, LIFE za energetsko učinkovitost (NCFF in PF4E) ali sklad za zeleno rast (GFG).

197 Cilj načrta Evropskega sklada za strateške naložbe je bil med letoma 2015 in 2017 povečati skupne naložbe na 315 milijard EUR. V okviru EFSI 2.0 so bile povečane, da bi v obdobju 2015–2020 s finančnimi vzvodi dosegle 500 milijard EUR. Glej Evropska komisija, Krepitev evropskih naložb za delovna mesta in rast: druga faza Evropskega sklada za strateške naložbe in nov evropski načrt za zunanje naložbe, COM(2016) 581 final z dne 14. septembra 2016; Izvajanje Pariškega sporazuma – napredek EU pri doseganju cilja vsaj 40-odstotnega zmanjšanja emisij, COM(2016) 707 final z dne 8. novembra 2016.

198 Industrija in evropski organi so ustanovili več javno-zasebnih partnerstev, kot je trajnostna procesna industrija z učinkovito rabo virov in energetsko učinkovitostjo (Evropska komisija, GD za raziskave in inovacije).

199 Glej na primer A. T. Kearney, Adapting to the Inevitable, A. T. Kearney’s foresight series, Thinkforward, 2013; Pauw, W. P. in sodelavci, Private finance for adaptation: do private realities meet public ambitions?, 2014.

200 Evropska komisija, Agenda za boljše pravno urejanje, 2016.

201 Za več podrobnosti o oceni učinka (Komisija, Boljše pravno urejanje, Guidelines on Impact Assessment) glej glosar ali spletišče Komisije.

202 Za obsežen seznam vseh ocen učinka (Komisija, Ocene učinka) glej spletišče Komisije.

203 Podnebne storitve zagotavljajo podatke, ki podpirajo blažitev, prilagajanje in obvladovanje tveganja nesreč. Program Copernicus, prej znan kot globalno spremljanje okolja in varnosti, ki je glavni sestavni del teh storitev, je evropski program za opazovanje Zemlje. V njem se podatki zbirajo s sateliti za opazovanje Zemlje in senzorji in situ. Eno od njegovih šestih tematskih področij so podnebne spremembe. Portal Climate-Adapt podpira Evropo pri prilagajanju podnebnim spremembam z zbiranjem in razširjanjem informacij iz raziskovalnih projektov, študij primerov in dobrih praks.

204 Komisija se zaveda teh omejitev. Glej na primer Evropska komisija, A Roadmap for moving to a competitive low carbon economy in 2050, SEC(2011) 288 z dne 8. marca 2011, in Evropska komisija, EU Reference Scenario 2016, 2016.

205 Na primer splošna uravnoteženost ali makroekonomski modeli, ki se uporabljajo za oceno gospodarskih posledic politik, običajno modelirani učinki na prihodke enega reprezentativnega gospodinjstva. Za analizo vplivov porazdelitve med skupine prihodkov gospodinjstev so potrebne dodatne razširitve modela in podatki o modelu.

206 Podnebne spremembe na primer vplivajo na vodne vire v veliko oblikah in posledično tudi na razpoložljivost vode za hidroelektrarne, globalno segrevanje pa vpliva na povpraševanje po ogrevanju in hlajenju.

207 INTOSAI, Limska deklaracija o smernicah za temeljna načela javnega revidiranja, ki jih je sprejela Mednarodna organizacija vrhovnih revizijskih institucij, 1977.

208 INTOSAI je Mednarodna organizacija vrhovnih revizijskih institucij.

209 EUROSAI je Evropska organizacija vrhovnih revizijskih institucij.

210 Na primer smernice delovne skupine za okoljski pregled pri INTOSAI iz leta 2010 Auditing the Government Response to Climate Change: Guidance for Supreme Audit Institutions iz leta 2010 ali smernice delovne skupine za okoljski pregled pri EUROSAI z naslovom EUROSAI WGEA – Cooperative Audit: Adaptation to Climate Change - are Government prepared? iz leta 2012. Smernice in poročila so dostopni na spletiščih INTOSAI WGEA in EUROSAI WGEA.

211 Prebrali smo tudi revizijska poročila o javnih revizijah, objavljena pred letom 2012, če so obravnavala specifične energetske in podnebne izzive, ki v našem vzorcu niso zajeti ali so zajeti le redko. Proučili smo tudi poročila nekaterih regionalnih revizijskih uradov. Kljub temu teh poročil nismo vključili v svoje statistične podatke, ker naj bi ti odražali samo celotno dejavnost nacionalnih vrhovnih revizijskih institucij EU in samo od januarja 2012 do marca 2017.

212 Posebno poročilo št. 16/2015: Izboljšanje zanesljivosti oskrbe z energijo s pomočjo razvoja notranjega energetskega trga: potrebnih je več prizadevanj, Evropsko računsko sodišče, 2015.

213 Na primer različni mehanizmi za trgovanje, državne intervencije, razvoj in izvajanje kodeksov omrežja ter raven celovitosti in preglednosti trga.

214 Price regulation and its control by the Bulgarian Energy Regulator’s on electricity, water and gas for the period 2007–2013, Сметна палата на Република България, Bolgarija, 2013.

215 The opening of the electricity market to competition: A non-completed construction, Cour des Comptes, Francija, 2015.

216 Litva, Poljska, Latvija, Danska, Estonija, Švedska, Finska in Nemčija.

217 The functioning and safety of the electricity grid, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2014.

218 Measures for the implementation of the energy transition by the Federal Ministry of Economic Affairs and Energy, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2016.

219 Renewable energy, savings and energy efficiency in the framework of the EU cohesion policy, Corte dei Conti, Italija, 2012.

220 Development and use of the renewable energy sources of electricity, Najwyższa Izba Kontroli, Poland, 2012.

221 Na Poljskem so bile ustrezne določbe sprejete leta 2015.

222 Conditions for secure power transmission – Governance of Svenska Kraftnät in implementing the energy transition, Riksrevisionen, Švedska, 2016.

223 Posebno poročilo št. 6/2014 Podpora iz skladov kohezijske politike za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov – ali je dosegla dobre rezultate?, Evropsko računsko sodišče, 2014.

224 Performance audit on electrical energy market in the period 2010–2014, Curtea de Conturi, Romunija, 2015.

225 Measures for the implementation of the energy transition by the Federal Ministry of Economic Affairs and Energy, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2016.

226 Finances earmarked for the support of energy production from renewable energy, Nejvyšší kontrolní úřad, Češka, 2014.

227 Renewable energy sources, Ελεγκτική Υπηρεσία της Δημοκρατίας της Κύπρου, Ciper, 2016.

228 Report on the amendment of the legislation concerning the support for photovoltaics, Rigsrevisionen, Danska, 2014.

229 Early contracts for renewable electricity, National Audit Office, Združeno kraljestvo, 2014.

230 Measures for the implementation of the energy transition by the Federal Ministry of Economic Affairs and Energy, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2016.

231 Npr. Finances earmarked for the support of energy production from renewable energy, Nejvyšší kontrolní úřad, Češka, 2014; Posebno poročilo št. 6/2014 Podpora iz skladov kohezijske politike za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov – ali je dosegla dobre rezultate?, Evropsko računsko sodišče, 2014.

232 Audit on the energy efficiency program in public administration, Tribunal de Contas, Portugalska, 2013.

233 Auditing energy savings in public administration, Najvyšší Kontrolný úrad, Slovaška, 2015.

234 State budget funds provided for support of energy savings, Nejvyšší kontrolní úřad, Češka, 2015.

235 Energy savings in public institutions, Rigsrevisionen, Danska, 2015.

236 Npr. Auditing energy savings in public administration, Najvyšší Kontrolný úrad, Slovaška, 2015; Projects on the energy efficiency of the housing stock and residential buildings in Bulgaria in the period 2012 to 2015, Сметна палата на Република България, Bolgarija, 2015; Performance audit of public funds for thermal rehabilitation of housing in Bucharest in 2010–2014, Curtea de Conturi, Romunija, 2014; Audit on the energy efficiency program in public administration, Tribunal de Contas, Portugalska, 2013.

237 Posebno poročilo št. 21/2012: Stroškovna učinkovitost naložb kohezijske politike v energetsko učinkovitost, Evropsko računsko sodišče, 2012.

238 Npr. Energy efficiency investments in public facilities, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2015; Auditing energy savings in public administration, Najvyšší Kontrolný úrad, Slovaška, 2015; Performance audit of public funds for thermal rehabilitation of housing in Bucharest in 2010–2014, Curtea de Conturi, Romunija, 2014.

239 Audit of funds disbursed to housing support – blocks of flats insulation, Najvyšší Kontrolný úrad, Slovaška, 2017.

240 Npr. Measures for the implementation of the energy transition by the Federal Ministry of Economic Affairs and Energy, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2016; Uspešnost izvajanja ukrepov za učinkovito rabo energije, Računsko sodišče, Slovenija, 2013.

241 Npr. Auditing energy savings in public administration, Najvyšší Kontrolný úrad, Slovaška, 2015; Energy efficiency investments in public facilities, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2015; Audit on the energy efficiency program in public administration, Tribunal de Contas, Portugalska, 2013.

242 Čeprav je Evropsko računsko sodišče revizije na področju jedrske varnosti vključilo v svoje statistične podatke, z njimi povezanega revizijskega dela v tem razdelku ne obravnava.

243 Posebno poročilo št. 22/2016: Programi pomoči EU pri razgradnji jedrskih elektrarn v Litvi, Bolgariji in na Slovaškem: od leta 2011 je bilo doseženega nekaj napredka, vendar ključni izzivi še prihajajo, Evropsko računsko sodišče, 2016.

244 The cost of nuclear energy: Update 2014, Cour des Comptes, Francija, 2014.

245 The maintenance of nuclear plants, Cour des Comptes, Francija, 2016.

246 Progress on the Sellafield site: an update, National Audit Office, Združeno kraljestvo, 2015.

247 Expenditure of subsidies for electricity-intensive companies to compensate increased electricity prices due to emissions trading, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2016.

248 Emissions trading to limit climate change: Does it work?, Danska, Finska, Latvija, Litva, Norveška, Poljska, Švedska, 2012.

249 Federal State income from the emission trading system, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2014.

250 The implementation by France of the package Energy-Climate, Cour des Comptes, Francija, 2014.

251 Npr. Climate-related taxes – Who pays?, Riksrevisionen, Švedska, 2012; Compliance of the Greenhouse Gas Emission Allowances Administration with Legal Requirements and Effectiveness of the System in Latvia, Latvijas Republikas Valsts Kontrole, Latvija, 2012; Audit on CO2 control and reduction mechanisms – National Allocation Plan for Emission Allowances 2008–2012 and Portuguese Carbon Fund, Tribunal de Contas, Portugalska, 2011.

252 Energy efficiency in industry - effects of central government action, Riksrevisionen, Švedska, 2013.

253 Finnish Climate Change Policies – A summary of audits, Valtiontalouden tarkastusvirasto, Finska, 2012.

254 Federal State income from the emission trading system, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2014.

255 Climate-related taxes – Who pays?, Riksrevisionen, Švedska, 2012.

256 Expenditure of subsidies for electricity-intensive companies to compensate increased electricity prices due to emissions trading, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2016.

257 Npr. Special report regarding the implementation of the Kyoto protocol, Cour des Comptes, Luksemburg, 2014; Federal State income from the emission trading system, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2014; Audit on CO2 control and reduction mechanisms – National Allocation Plan for Emission Allowances 2008–2012 and Portuguese Carbon Fund, Tribunal de Contas, Portugalska, 2011.

258 Npr. Emissions trading to limit climate change: Does it work?, Danska, Finska, Latvija, Litva, Norveška, Poljska, Švedska, 2012; The VAT fraud on carbon quotas, Cour des Comptes, Francija, 2012; Functioning of the greenhouse gas Emissions Administration System and ETS, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2012.

259 Posebno poročilo št. 6/2015: Celovitost in izvajanje sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), Evropsko računsko sodišče, 2015.

260 Leta 2014 je na primer Evropsko računsko sodišče pri reviziji ugotovilo, da je bila stroškovna učinkovitost naložb v letališko infrastrukturo, financiranih s sredstvi EU, slaba, zaradi česar je bila ta infrastruktura prevelika in je imela prevelike zmogljivosti (Posebno poročilo št. 21/2014: Letališka infrastruktura, financirana s sredstvi EU: slaba stroškovna učinkovitost, Evropsko računsko sodišče, 2014). Evropsko računsko sodišče je v Posebnem poročilu št. 5/2013: Ali so sredstva kohezijske politike EU za ceste dobro porabljena? (Evropsko računsko sodišče, 2013) ugotovilo, da so cestni projekti deloma prinesli rezultate in dosegli svoj namen, vendar je bilo zagotavljanju stroškovne učinkovitosti projektov namenjene premalo pozornosti.

261 Vehicle Emissions Control Schemes, Ufficcju Nazzjonali tal-Verifika, Malta, 2012.

262 Npr. Funds earmarked for the interoperability on the current railways, Nejvyšší kontrolní úřad, Češka, 2017; Sustainable Freight Transport – Intermodal Network; Follow-up Audit, Rechnungshof, Avstrija, 2015; Financial means for the development and modernisation of waterways and ports and the development of the multimodal freight transport, Nejvyšší kontrolní úřad, Češka, 2014.

263 Posebno poročilo št. 1/2015: Prevoz po celinskih plovnih poteh v Evropi: modalni delež in pogoji za plovbo se od leta 2001 niso bistveno izboljšali, Evropsko računsko sodišče, 2015.

264 Posebno poročilo št. 8/2016: Železniški tovorni promet v EU še vedno ni na pravi poti, Evropsko računsko sodišče, 2016.

265 Posebno poročilo št. 23/2016: Pomorski promet v EU: v nemirnih vodah – veliko neuspešnih in netrajnostnih naložb, Evropsko računsko sodišče, 2016.

266 Npr. Posebno poročilo št. 18/2016: Sistem EU za certificiranje trajnostnih biogoriv, Evropsko računsko sodišče, 2016; Biofuels: improved results, necessary adjustments, Cour des Comptes, Francija, 2016; EU and National objectives for the production and use of biofuels for the period 2008–2012, Сметна палата на Република България, Bolgarija, 2015; Audit on biofuels production and blending, Tribunal de Contas, Portugalska, 2014; The use of biofuels and biocomponents in transport, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2014; Meeting the Slovak objectives and targets defined by the EU in the field of biofuels for transport, Najvyšší Kontrolný úrad, Slovaška, 2014; Biofuels support policy, Cour des Comptes, Francija, 2012.

267 Posebno poročilo št. 18/2016: Sistem EU za certificiranje trajnostnih biogoriv, Evropsko računsko sodišče, 2016.

268 Npr. EU and National objectives for the production and use of biofuels for the period 2008–2012, Сметна палата на Република България, Bolgarija, 2015; Audit on biofuels production and blending, Tribunal de Contas, Portugalska, 2014; The use of biofuels and biocomponents in transport, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2014.

269 Okvirna usmeritev, ki je navedena v direktivi o energiji iz obnovljivih virov in določa okvirne nacionalne cilje za vsako dvoletno obdobje med letoma 2011 in 2018.

270 Biofuels: improved results, necessary adjustments, Cour des Comptes, Francija, 2016.

271 Biofuels support policy, Cour des Comptes, Francija, 2012.

272 Meeting the Slovak objectives and targets defined by the EU in the field of biofuels for transport, Najvyšší Kontrolný úrad, Slovaška, 2014.

273 Evropsko računsko sodišče je leta 2012 objavilo revizijsko poročilo o dodatnih finančnih sredstvih, dodeljenih skupni kmetijski politiki v okviru sistematskega pregleda, del katerih naj bi bil namenjen tudi financiranju prioritet EU, kot so podnebne spremembe, energija iz obnovljivih virov in naložbe kmetijskih gospodarstev v energetsko učinkovitost (Posebno poročilo št. 8/2012: Usmerjanje pomoči za posodabljanje kmetijskih gospodarstev, Evropsko računsko sodišče, 2012).

274 Special report regarding forest regeneration works to improve the environment quality through the afforestation of damaged lands, ecological restoration and sustainable management of forests, Curtea de Conturi, Romunija, 2015; Deforestation and compensation - Implementation of deforestation compensation duty and the functioning of the Forest Compensation Fund, Cour des Comptes, Belgija, 2016.

275 Posebno poročilo št. 24/2014: Ali je bilo upravljanje podpore EU za preprečevanje in obnavljanje škode v gozdovih, ki so jo povzročili požari in naravne nesreče, dobro?, Evropsko računsko sodišče, 2014.

276 Forest Permanent Fund, Fund for the Conservation of Nature and Biodiversity and Baixo Sabor Hydroelectric Fund, Tribunal de Contas, Portugalska, 2017.

277 Implementation of the Programme of Funding of General Forestry Needs, Valstybės kontrolė, Litva, 2016.

278 The aid to the industry forest-wood, Cour des Comptes, Francija, 2014.

279 Npr. Audit on the licensing and operation of solid waste landfills, Tribunal de Contas, Portugalska, 2015; Performance of regional waste management systems, Valstybės kontrolė, Litva, 2013; Effectiveness and efficiency of funds use in actions of waste management and greening of areas affected by industrial activities for the period 2011- 2013, Curtea de Conturi, Romunija, 2013; Coordinated audit on the enforcement of the European Waste Shipment Regulation, skupno poročilo na podlagi osmih nacionalnih revizij iz Bolgarije, Grčije, Madžarske, Irske, Nizozemske, Norveške, Poljske in Slovenije, 2012; Posebno poročilo št. 20/2012 : Ali financiranje projektov za izgradnjo objektov za gospodarjenje s komunalnimi odpadki v okviru strukturnih ukrepov uspešno pomaga državam članicam pri doseganju ciljev politike EU glede gospodarjenja z odpadki?, Evropsko računsko sodišče, 2012.

280 Npr. Domestic waste management in Ile-de-France: Targets not reached; Cour des Comptes, Francija, 2017; Is the charge for household waste management calculated by SIA „ZAAO“ traceable?, Latvijas Republikas Valsts Kontrole, Latvija, 2017; Activity of the state and local governments in the organisation of treatment of household waste, Riigikontroll, Estonija, 2016; Ravnanje s komunalnimi odpadki, Računsko sodišče, Slovenija, 2015; Municipal Waste Management Compliance with Planned Objectives and Legal Requirements, Latvijas Republikas Valsts Kontrole, Latvija, 2015; Oversight of three PFI waste projects, National Audit Office, Združeno kraljestvo, 2014; Performance of regional waste management systems, Valstybės kontrolė, Litva, 2013.

281 Posebno poročilo št. 34/2016: Boj proti potrati hrane: priložnost, da EU izboljša učinkovitost rabe virov v verigi oskrbe s hrano, Evropsko računsko sodišče, 2016.

282 Npr. The effectiveness of prevention and overcoming the consequences of floods, Сметна палата на Република България, Bolgarija, 2016; Duties of the managing bodies of the National Flood Protection Program, Bundesrechnungshof, Nemčija, 2016; Strategic plans and programmes to reduce the hydrogeological risk, Corte dei Conti, Italija, 2015.

283 Npr. Učinkovitost uporabe evropskih sredstev za zaščito pred poplavami, Računsko sodišče, Slovenija, 2014; Lessons learned from the 2010 floods on the Atlantic coast (Xynthia) and in the Var, Cour des Comptes, Francija, 2012.

284 Npr. Development of plans for managing flood risk, Сметна палата на Република България, Bolgarija, 2016; Strategic planning for flood risk management, Office of the Comptroller and Auditor General, Irska, 2015; Strategic plans and programmes to reduce the hydrogeological risk, Corte dei Conti, Italija, 2015; Reducing the effects of droughts and floods by enhancing small-scale water retention Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2015; Učinkovitost uporabe evropskih sredstev za zaščito pred poplavami, Računsko sodišče, Slovenija, 2014.

285 Npr. Performance audit regarding the efficiency and effectiveness of programs and measures taken in order to prevent and remove the effects of floods in Romania during the 2005–2013, Curtea de Conturi, Romunija, 2014; Lessons learned from the 2010 floods on the Atlantic coast (Xynthia) and in the Var, Cour des Comptes, Francija, 2012.

286 Npr. Posebno poročilo št. 4/2014: Vključitev ciljev vodne politike EU v SKP: delni uspeh, Evropsko računsko sodišče, 2014; Strategic flood risk management, National Audit Office, Združeno kraljestvo, 2014; Učinkovitost uporabe evropskih sredstev za zaščito pred poplavami, Računsko sodišče, Slovenija, 2014; The functioning of the system of flood protection for the river Serafa, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2013; Execution of the tasks in the Oder river basin water management in the Opolskie region with particular regard to flood protection, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2012; Water resource management for agriculture (rural development programme 2007–2013), Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2012.

287 Npr. revizija izvajanja okvirne direktive o vodah: Implementation of the European Framework Directive on Water in the Walloon region – Assessment of the water bodies quality management, Cour des Comptes, Belgija, 2016; Management of Water Resources in Cyprus, Ελεγκτική Υπηρεσία της Δημοκρατίας της Κύπρου, Ciper, 2016.

288 Zajete so revizije v EU in zunaj nje. Evropsko računsko sodišče je v svojem poročilu iz leta 2016 o odzivanju EU na nesreče zunaj EU na primer proučilo, kako se je EU odzvala na tri nedavne mednarodne nesreče, vključno s poplavami na Zahodnem Balkanu leta 2014. Ugotovilo je, da je EU omogočila lažje usklajevanje odzivanja držav članic EU na terenu, med drugim tudi z zagotavljanjem satelitskih zemljevidov in strokovnjakov EU, zaradi izboljšanja procesa odločanja, ter olajšala usklajen postopen umik ekip EU (Posebno poročilo št. 33/2016 Mehanizem Unije na področju civilne zaščite: usklajevanje odzivanja na nesreče izven EU je bilo v glavnem uspešno, Evropsko računsko sodišče, 2016). Za primer revizije mehanizmov za obravnavanje nesreč znotraj države članice glej The prevention fund against major natural risks, Cour des Comptes, Francija, 2016.

289 Adaptation to Climate Change – are governments prepared?, EUROSAI, 2012. Sodelovale so naslednje vrhovne revizijske institucije EU in držav nečlanic EU: avstrijska, bolgarska, ciprska, Evropsko računsko sodišče, malteška, nizozemska, norveška, ruska in ukrajinska.

290 The implementation by France of the package Energy-Climate, Cour des Comptes, Francija, 2014.

291 Npr. Report on public funding provided to energy research, development and demonstration, Rigsrevisionen, Danska, 2013; Swedish climate research – what are the Swedish costs and effects?, Riksrevisionen, Švedska, 2012; Support for energy and climate technology, Valtiontalouden tarkastusvirasto, Finska, 2011.

292 Carbon Capture and Storage: the second competition for government support, National Audit Office, Združeno kraljestvo, 2017; Carbon capture and storage: Lessons from the competition for the first UK demonstration, National Audit Office, Združeno kraljestvo, 2012; Alternative methods of coal use to produce gas and liquid fuels, Najwyższa Izba Kontroli, Poljska, 2015.

293 Edino revizijsko poročilo, ki ga je našlo Evropsko računsko sodišče in ki obravnava podnebno financiranje v državah v razvoju, je tisto, ki ga je samo objavilo leta 2013: Posebno poročilo št. 17/2013: Podnebno financiranje EU v okviru zunanje pomoči, Evropsko računsko sodišče, 2013.

294 Posebno poročilo št. 31/2016: Poraba vsaj enega evra od petih iz proračuna EU za podnebne ukrepe: delo, ki poteka, je ambiciozno, vendar obstaja resno tveganje, da cilj ne bo dosežen, Evropsko računsko sodišče, 2016.

295 Climate-related taxes – Who pays?, Riksrevisionen, Švedska, 2012.

296 The efficiency of tax expenditures related to sustainable development, Cour des Comptes, Francija, 2016. V revizijskem poročilu je uporabljen izraz „trajnostni“ davčni odhodki, ki se v okviru zadevne revizije nanaša predvsem na okoljsko in podnebno razsežnost trajnostnosti.

297 Npr. Are Funds Intended for Reducing Climate Changes, Administered by the Ministry of Environmental Protection and Regional Development, Planned and Used in an Effective Manner and in Accordance with Requirements Set Forth in Regulatory Enactments?, Latvijas Republikas Valsts Kontrole, Latvija, 2017; The implementation by France of the package Energy-Climate, Cour des Comptes, Francija, 2014. Mitigating climate change, Valtiontalouden tarkastusvirasto, Finska, 2011.

298 Npr. Energy policy: need for coherence, Algemene Rekenkamer, Nizozemska, 2015; The implementation by France of the package Energy-Climate, Cour des Comptes, Francija, 2014; Climate for the money? Audits within the climate area 2009–2013, Riksrevisionen, Švedska, 2013; Finnish Climate Change Policies – A summary of audits, Valtiontalouden tarkastusvirasto, Finska, 2012.

299 Posebno poročilo št. 16/2015: Izboljšanje zanesljivosti oskrbe z energijo s pomočjo razvoja notranjega energetskega trga: potrebnih je več prizadevanj, Evropsko računsko sodišče, 2015.

300 Climate-related taxes – Who pays?, Riksrevisionen, Švedska, 2012.

301 State’s efforts of reducing greenhouse gas emissions, Riigikontroll, Estonija, 2009.

302 Findings on the management and trading of greenhouse gas emissions certificates, Curtea de Conturi, Romunija, 2011.

303 Trading System of Greenhouse Gas Emissions Allowances, Valstybės kontrolė, Litva, 2012.

304 Audit on CO2 control and reduction mechanisms, Tribunal de Contas, Portugal, 2011.

305 Pogodba o delovanju Evropske unije (glej odstavek 12).

306 Glej tudi OECD, The Economic Consequences of Climate Change, OECD Publishing, Pariz 2015.

307 Vir: Eurostat

308 GD za gospodarske in finančne zadeve, GD za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja, GD za konkurenco, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, GD za kmetijstvo in razvoj podeželja, GD za energetiko, GD za mobilnost in promet, GD za podnebno politiko, GD za okolje, GD za raziskave in inovacije, GD za pomorske zadeve in ribištvo, GD za finančno stabilnost, finančne storitve in unijo kapitalskih trgov, GD za regionalno in mestno politiko, GD za migracije in notranje zadeve, GD za pravosodje in potrošnike, GD za sosedstvo in širitvena pogajanja, GD za mednarodno sodelovanje in razvoj, GD za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči (ECHO) ter Eurostat in Generalni sekretariat.

309 Evropsko računsko sodišče ni izbralo revizijskih poročil v zvezi s:

  • finančnimi poročili (finančne revizije);
  • energetskimi podjetji;
  • lokalnimi infrastrukturnimi projekti, ki niso povezani s podnebjem, npr. gradnja cest;
  • varnostjo ali vzdrževanjem v cestnem/železniškem/zračnem prometu;
  • cestninjenjem;
  • medicinskimi odpadki;
  • kakovostjo ali onesnaževanjem vode;
  • naravnimi nesrečami brez povezave s podnebnimi spremembami;
  • kmetijstvom brez povezave s podnebnimi spremembami;
  • biotsko raznovrstnostjo brez povezave s podnebnimi spremembami (npr. poslovanje narodnih parkov);
  • upravnimi pristojnostmi nacionalnih ali regionalnih organizacij, upravnimi postopki (npr. dovoljenja, koncesije) ali upoštevanjem socialnih vidikov pri javnem naročanju;
  • drugimi temami z skromnimi povezavami z energetiko in podnebnimi spremembami.

310 228 poročil nacionalnih vrhovnih revizijskih institucij in 41 poročil Evropskega računskega sodišča.

Ekipa Evropskega računskega sodišča

Ta panoramski pregled Evropskega računskega sodišča obravnava širše teme in temelji na raziskavah, zbranem znanju in izkušnjah Sodišča ter na posebnih poročilih Sodišča in drugih vrhovnih revizijskih institucij EU, objavljenih od leta 2012. Pregled naj bi se uporabljal kot podlaga za posvetovanja in dialog z deležniki Sodišča ter za njegovo prihodnje revizijsko delo.

Poročilo je sprejel revizijski senat I, ki je specializiran za trajnostno rabo naravnih virov. Revizijo je vodil član Sodišča in dekan senata I Phil Wynn Owen. Vodja naloge je bil Olivier Prigent, njegov namestnik pa Bertrand Tanguy.


Od leve proti desni: Tomasz Plebanowicz, Vivi Niemenmaa, Gareth Roberts, Katharina Bryan, Marco Bridgford, Olivier Prigent, Mushfiqur Chowdhury, Emese Fesus, Joao Nuno Coelho Dos Santos, Bertrand Tanguy, Phil Wynn Owen, Armando Do Jogo.

Pri nalogi so sodelovali še Robert Markus, Paul Toulet-Morlanne, Balazs Kaszap, Ingrid Ciabatti, Tomasz Kapera in Ide Ni Riagain. Richard Moore je pomagal pri pisanju poročila.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditorsECA

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2017

Print ISBN 978-92-872-7580-6 doi:10.2865/919814 QJ-02-17-490-SL-C
PDF ISBN 978-92-872-7570-7 doi:10.2865/930838 QJ-02-17-490-SL-N
HTML ISBN 978-92-872-7702-2 doi:10.2865/279974 QJ-02-17-490-SL-Q

© Evropska unija, 2017

Reprodukcija je dovoljena z navedbo vira. Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno

Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: http://europa.eu/contact.

Po telefonu ali elektronski pošti

Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

  • s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
  • s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
  • po elektronski pošti s spletne strani: http://europa.eu/contact.

Iskanje informacij o EU

  • Na spletu
    Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: http://europa.eu.
  • Publikacije EU
    Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (http://publications.europa.eu/eubookshop) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko http://europa.eu/contact).
  • Zakonodaja EU in drugi dokumenti
    Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.
  • Odprti podatki EU
    Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.